Pravica otrok in staršev do rahločutnosti

18. 5. 2015
Deli
Pravica otrok in staršev do rahločutnosti (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Končno so nastopili časi, ko je pretepanje otrok postalo problem. Sprejemati smo morali začeti zakone, ki so bili že ob stvarjenju zapisani v naše starševske gene, pa jim ne prisluhnemo, ne zaupamo in ne sledimo.

Preslišimo in zatolčemo naravo, še več, prezremo božje delovanje v nas in gremo svojo pot. Vendar nasilje v kakršnikoli obliki onesrečuje in zarisuje globoke kravaveče rane tako staršem kot otrokom. Prezira vredno je, da ga ovijemo v celofan »vzgojna metoda«, saj je nedopustno, da ga nežna in zaupljiva otroška duša kakorkoli in kadarkoli zasluži.

Telesna kazen je za vso družino tako boleča, da je prav nevzdržno. Tudi starši trpijo, in če to vseeno počnejo, pomeni, da morajo del sebe močno utišati, potlačiti, zanikati. Prav krivično je, da se ob otrocih ne morejo bolj sprostiti in biti zadovoljni, saj je starševstvo tudi brez nasilja pogosto prežeto s trpljenjem in bolečino. Kako bedno in osramočeno se mora počutiti odrasli, ki se grobo znese nad toliko šibkejšim od sebe, nad drobnim otrokom, ki ne verjame, da ga ima lastni otrok rad in ki dvomi v to, da bi bil sposoben umiriti, obvladati in razveseliti svojega lastnega otroka.

Vzgoja pomeni vzljubiti otroke in starševsko ljubezen ob njih nenehno razvijati.

Bistvo rahločutnega starševstva je prav to, da šele ko si zapremo izhod, da lahko pri otroku nekaj s prisilo dosežemo, sploh začnemo razmišljati, kdo je in kaj v določenem trenutku potrebuje. In otrok potrebuje samo to.

Ob starših se nauči, kako deluje svet, kako se rokuje z odnosi, kako je biti potrpežljiv, spoštljiv, sočuten in rahločuten.

Kako se sploh moremo spraševati, ali smemo udariti otroka in kako močno? Nenaravno, ponižujoče, zastrašujoče in neodrešenjsko je kadarkoli z otrokom prekiniti čustveni stik. Če bi telesno kaznovanje delovalo, bi bilo starševstvo zelo enostavno, vendar kazen pomaga le navidezno.

Otrok sicer preneha z napačnim vedenjem, vendar le zato, ker se boji posledic, ne razume pa, zakaj nečesa ne sme ali nekaj mora. Pravil in vrednot ne ponotranji ter razvije nizko samokontrolo. Vsaka starševska grobost, tudi udarec po zadnjici, klofuta, poniževalno govorjenje, se v otrokovo dušo zareže kot neznansko globoka in boleča rana nevrednosti, osramočenosti in občutka, da za starše ni na prvem mestu. Zabrišejo se vezi zaupanja, otroci se staršev raje izogibajo. S temi čutenji se srečujejo tudi starši, vendar pa imajo le oni v odraslem partnerskem odnosu možnost o teh čutenjih spregovoriti in jih razrešiti.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je bil letos sprejet s strani države, staršem daje dovoljenje in zagotovilo, da jim ni treba biti nasilni in grobi, pa bodo otroci zrastli v samostojne, zrele in zadovoljne osebnosti. Še več, le ob takih starših se bodo v svetu dobro znašli in bodo sooblikovalci sveta, kjer bo vladal mir, zaupanje in milina.

Spoštovanja, sodelovanja, odgovornosti in samospoštovanja otrok ne naučimo s čimbolj dosledno dresuro, temveč le s spoštljivo vzgojo. Z razlaganjem posledic, skupnim reševanjem problemov, pogovorom in predvsem s prisotnostjo ob otroku. Že samo to marsikdaj prepreči težave.

Spoštljivim in ljubečim staršem bodo otroci sledili, zato ker jih bodo spoštovali in ne zato, ker bi se jih bali.

Starševstvo ni brez napak, stisk in negotovosti. Dobro je le, da se jih zavedamo ter se iz njih učimo in rastemo.

Rahločutna in ljubeča vzgoja ne pomeni, da otroku ne postavljamo omejitev. Otrok strukturo in omejtitve potrebuje, le da morajo biti te smiselne, empatične in fleksibilne. Znotraj teh se lahko varno svobodno giblje in raziskuje. Če starši te omejitve razumejo, naj jih pojasnijo tudi otroku, da bo lahko raziskoval z občutkom, da ga starši razumejo, čutijo. Tako v polnosti razvija svojo kreativnost in edinstvenost, pa tudi spoštljivost, sposobnost reševanja problemov, prepoznavanja svojih želja, občutkov ter občutkov in želja drugih. Razvija sočutje in vero vase.

Če hočemo otroka in njegove potrebe razumeti, ga moramo vzljubiti. Za to potrebujemo čas, vztrajnost, pripravljenost, da smo otroku na razpolago ter željo po preseganju svojih napak. Otrok pa nam vrača pripadnost, ljubezen in ponos.

Andreja Poljanec, spec. ZDT; Študijsko-raziskovalni center za družino

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem