Včasih se zdi, kot da nove generacije zares počasi požira sistem, ne utegnejo dihati in jemlje se jim svoboda. S tem tudi vse osnovne, čisto naravne logike in procesi življenja.

Žalostna sem ob teh dejstvih in sprašujem se, kje smo se izgubili, da otroci ne vedo, kaj je sočutje in toplina. Redki vedo, kaj pomeni biti prijazen in pomagati sošolcu, brez da bi za to pričakovali pisno nagrado ali kakšno uslugo nazaj.

Šole nas ne naučijo, kako se znajti v življenju samem, kako biti dobri do soljudi in planeta. Velikokrat se zdi, da se ne ve niti tega, zakaj bi sploh bilo to smiselno, pomembno in vredno. Predvsem pa to brezbrižnost in pogojnost velikokrat odražajo starši, odrasli ljudje, tisti, s katerimi otroci živijo. Kakršne navade in poglede na življenje imajo starši, takšne ponavadi povzemajo otroci. Starševstvo je zelo odgovorna naloga. Šele kasneje so v pomoč učitelji v šolah. 

Ne gre kriviti šolstva ali ljudi v njem. Ne gre kriviti družbe, ker družba smo mi. Ti, jaz, vsi mi tukaj – skupaj.

Bilo bi dobro, da smo vzor in tako poskrbimo, da tudi otroci ne bodo programirani in ne bodo samo sledili normativom, ki bi naj bili doseženi. Ker mislimo, da samo takrat, ko dosežemo nekaj, kar je za družbo merljivo, veljamo za dobrega, pridnega, uspešnega in si zato cenjenega.

Šola je zelo pomembna, ampak še bolj je pomembno, kakšen človek si ali postajaš oz. postaneš. Šteje, kako se ob tebi počutijo drugi in kakšnim načelom slediš. 

Vse diplome in certifikati so že v redu, ampak vseeno ne moreš teh papirjev jesti za kosilo, niti samo zaradi tega pridobiti lastne vrednosti ali se naučiti, kako se imeti zdravo rad.

Zato si želim, da se sami naučimo, kako ljubiti. Morda omejimo vpliv medijev, gledanja televizije in gremo morda raje na sprehod v naravo. S tem preprečimo podzavestno vplivanje in pogojevanja, kako bi naj izgledali, kaj bi naj dosegli in kakšni bi morali biti. Vpliv družbenih norm zasiči um, ker to nismo mi, postanemo samo kopije nekoga ali nečesa. Morda sami večkrat odložimo telefon in ne buljimo v ekrane. Veliko je načinov umetnosti, kulture, glasbe, ki lahko nadomestijo televizijo in telefone.

Več spodbujajmo otroke k raziskovanju vsega, kar je zunaj postavljenih okvirjev. Veliko lahko pridobimo izven poznanega. Želim si vzpodbujanja k razmišljanju o tem, da niso potrebne potrditve nekoga drugega iz okolice. Ni nujno dobro, da je vsak v nekem predalčku in je pač tam, ker so tudi drugi. Potrebno je najti čisto nekaj svojega, še nekaj neodkritega.

Če bi lahko, bi predavala v šolah o življenju samem, o sprejemanju sebe, o ljubezni do sebe in ne omejevanju lastnih zmožnosti. O tem, kako odkrivati lastne talente in o sprejemanju drugačnosti – vsakega posameznika posebej. Tisti, ki lahko in si želimo, pokažimo, da je lepo pohvaliti sošolca, ga dvigovati in ne kritizirati, se norčevati ali zasmehovati.

Želela bi si, da že mlade ljudi prebudimo, da bi ozavestili, da sreča ni v stvareh in vseh zunanjih materialnih dobrinah. Ni v dokazovanju, temveč to srečo, veselje in radost, ki si jo mnogokrat tako močno želimo, nosimo v sebi. V svoji notranjosti in zato ni potrebno imeti gore denarja in ni bistvo sveta, da imaš na sebi oblačila prestižne znamke ali zadnjega modela “pametnega” telefona.

Ni tekmovanje tisto, ki nas dela velike, ampak je to sodelovanje in povezovanje med seboj. Med različnimi kulturami, generacijami in mislim, da z majhnimi koraki lahko naredimo VELIKA dejanja.

Tekst: Tamara Andrašič, avtorica knjige ZAUPAJ ŽIVLJENJU

Poglejte si še: