4 obrambni odzivi na boleče spomine, ki jih uporabljamo vsi ljudje

"In zato naš nezavedni um na tem dela in se trudi, da bi nas obvaroval pred bolečimi spomini," v knjigi The Girl in the Green Dress kot soavtor piše dr. George Blair-West, avstralski psihiater.

"Predstavljajte si, kakšno bi bilo vaše življenje, če mehanizma, ki bi nas obvaroval pred vsemi bolečimi spomini v življenju, ne bi bilo. Predstavljajte si mučenje, ko bi se vsako jutro zbudili in bi vas v mislih pričakali spomini na vse izkušnje, ko smo bili osramočeni, prestrašeni ali travmatizirani."

Dr. George Blair-West nato opiše 4 temeljne psihološke obrambe, h katerim se (nezavedno) zatekamo ljudje, da nas vse hudo, kar se nam je kdaj zgodilo, ne bi neprestano preplavljalo.

V nadaljevanju si sledijo po hierarhiji od najmanj močnega do najbolj močnega (in sofisticiranega).

1. Potlačitev

Gre za psihološki manever, ki ga vsi poznamo. Spomin (ali dele spomina) potlačimo vsakič, ko o nečem nočemo več razmišljati. Takšen primer je poskus začasne pozabe, da nas v ponedeljek čaka neprijetno opravilo, za katerega smo izvedeli prav ta petek, in to zato, da bi lahko vsaj za silo v miru uživali vikend.

Potlačitev deluje pri manj problematičnih zadevah, o katerih nam ni potrebno nujno razmišljati zdaj. Pomaga nam, da nekatere neprijetnosti lahko vsaj začasno odložimo na kasnejši čas.

2. Represija

Gre za kompleksnejši poseg v spomin, saj tega potisnemo globlje v nezavedno.

Vsak izmed nas je to že storil s spomini na izkušnje, po katerih smo ostali osramočeni in ponižani. To se zgodi takrat, ko se naslednje jutro zbudimo z mislijo: ’Ne morem verjeti, da sem to storil!’, obenem pa se ob tem skremžimo.

Naše nezavedno prične delovati in v roku meseca dni se dogodka praktično ’ne spomnimo’ več.

Takšni iz zavesti izgnani spomini nam sicer značilno še delajo težave vsakič, ko pridemo v stik s sprožilci. Včasih je dovolj že vonj, glasba ali pa opomba nekoga, ki dotičnega ni pozabil, npr. ’Hej, kaj nisi ti tisti, ki je …?’

3. Zanikanje

Ko so stvari zares ogrožujoče, nezavedno včasih uporabi tudi mehanizem zanikanja in tajenja. To običajno deluje zgolj začasno, saj nam življenje (in ljudje) v resnici ne dovolijo živeti brez vedenja o tem.

Primer takšne vrste obrambe bi lahko bil bolnik, ki so mu postavili diagnozo napredovalega raka in napovedali le še od šest do devet mesecev življenja. Pa vendar se ta nekaj dni kasneje pripravlja na odhod domov, medtem ko pakira, pa govori o načrtih za svojo prihodnost.

Zdravstveni delavci vedo povedati, da je tovrstnega zanikanja med njihovimi pacienti precej, hkrati so tudi mnenja: "Ni jim potrebno vzeti tega zanikanja, realnost bo to storila dovolj hitro. Pustite jih, naj vsaj to kratko obdobje še malo uživajo."

4. In končno: disociacija

Gre za najmočnejšo obrambo od vseh in mehanizem, pri katerem se možgani v skrajnem primeru in soočeni z zares hudo travmo ’domislijo’ nadvse kreativne rešitve, t.j. da travmatizirane dele osebe s pomočjo amnezije povsem ločijo od siceršnje osebnosti. Človek zato lahko normalno živi, ne da bi ga mučili grozljivi spomini.

Z disociacijo izrinjeni travmatski material lahko ostaja skrit pred človekom tudi še leta in desetletja, včasih celo za vedno. Pa vendar tudi ti spomini ne izginejo popolnoma. Med seboj ostanejo povezani v nezavednem in od tam vplivajo (omejevalno) na vedenje osebe. Te to praviloma racionalizirajo na način: ’Ne morem k zobozdravniku, sem brez denarja’ ali pa ’Moji zobje so v redu’.

Še posebno pogosta je ta obramba pri otrocih. Praviloma velja, da mlajši kot so možgani, bolj plastični so in zato toliko bolj sposobni disociacije.

"Na srečo lahko prav vsi disociiramo do naših skrajnih kapacitet, ko smo soočeni z ekstremno travmo. O takšnih primerih pogosto slišimo z bojišč, ko so vojaki videti povsem sproščeni in notranje mirni navkljub grozljivim poškodbam. Neredko v takšna disociativna stanja padejo poškodovani v hudih prometnih nesrečah," ve o tem obrambnem mehanizmu povedati dr. Blair-West.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord