Ali zares živimo v različnih svetovih? Moški in ženska v komunikaciji

5. 2. 2015
Deli
Ali zares živimo v različnih svetovih? Moški in ženska v komunikaciji

Lingvistka Deborah Tannen se v knjigi You Just Don't Understand; Women and Men in Conversation sprašuje, zakaj mnoge ženske čutijo, da jim moški ne povejo ničesar. Zakaj imajo moški občutek, da ženske veliko govorijo, in da bolj malo povejo? Zakaj imata oba spola včasih občutek, kot da živita v različnih svetovih?

Ko se v moško-ženski komunikaciji zalomi

Deborah Tannen je v tej knjigi, kot pravi sama, prisluhnila glasovom moških in žensk. Skuša razumeti na prvi pogled nepomembne nasporazume, ki pa ogrožajo medsebojne odnose, in skuša pokazati, kako moški in ženska lahko interpretirata isto komunikacijo povsem različno. Skuša tudi razložiti, zakaj so lahko tudi zelo iskreni nameni po komunikaciji napačno razumljeni.

Če se ženski in moški stil razlikujeta, so običajno ženske tiste, katerim  se svetuje, naj se spremenijo. Deborah Tannen navede primer, ki ga je predstavila v svojem članku za The Washington Post, v katerem gre za par, ki se je vozil v avtu. Ženska je vprašala moža, če bi se želel ustaviti na pijači. Mož je iskreno odgovoril, da ne in sta se peljala naprej. Kasneje je ugotovil, da je bila žena precej slabovoljna, ker si je sama želela iti na pijačo.

Mož je takole razmišljal: »Zakaj ni preprosto rekla, kaj želi? Zakaj se je igrala z menoj?«
Žena ni bila vznemirjena zato, ker ni bilo po njenem, ampak zato, ker mož sploh ni razmislil o njenih željah. Iz njenega zornega kota je ona pokazala razumevanje za njegove želje, on pa ni pokazal nobenega razumevanja za njene želje.

Deborah Tannen torej ugotavlja, da spolne razlike glede načina komunikacije obstajajo, in pravi, da jih moramo identificirati in jih razumeti. Poudarja tudi naslednje: tveganje, da bomo ignorirali razlike, je večje, kot nevarnost, da jih bomo poimenovali/prepoznali. Če prepoznamo in razumemo razlike, jih lahko upoštevamo in se nekaj naučimo eden od drugega.

Deborah Tannen trdi, da njen pristop pokaže, da veliko trenj nastaja zato, ker se dečke in deklice vzgaja v bistveno različnih kulturah, in zato pravi da gre v primeru komunikacije med moškim in žensko za medkulturno komunikacijo.

Njen pristop se razlikuje od stališča, ki trdi, da se konverzacije med moškim in žensko zlomijo zato, ker moški skuša dominirati nad žensko. Deborah Tannen seveda ve, da moški prevladujejo v naši družbi, in da veliko moških teži k prevladi nad ženskami.

Vendar dodaja naslednje: Moška nadvlada vseeno ni vsa zgodba in ni zadosten razlog, s katerim bi lahko pojasnili vse različne nesporazume, ki se zgodijo med spoloma v komunikaciji - zlasti če gre za pogovor, kjer se oba trudita, da sta pozorna na sogovorca. Učinek nadvlade ni vedno rezultat namere po nadvladi. To je novost, ki jo prinaša ta knjiga.

Različne besede in različni svetovi

Deborah Tannen na primeru svojega moža ugotavlja, da mož organizira svet podobno kot veliko drugih moških: kot posameznik v hierarhičnem socialnem redu, v katerem je bodisi zgoraj ali spodaj.

V takem svetu je komunikacija neke vrste pogajanje, v katerem ljudje skušajo doseči in ohraniti višji položaj in hkrati sebe zavarovati pred poskusom drugih, da bi jih spravili v nižji položaj. Življenje je po tej shemi nenehen boj za ohranjanje neodvisnosti.

Sama se komunikaciji približa na drug način, podobno kot večina žensk: deluje kot posameznica v mreži povezav. V taki mreži pa so pogovori nekakšna pogajanja in poskusi po zbližanju, v katerem ljudje skušajo poiskati ali nuditi informacije in podporo, doseči konsenz.

V tem primeru je življenje nenehen boj po ohranitvi intimnosti in izogibanje izolacije. Čeprav so tudi tu hierarhije, so to bolj hierarhije prijateljstva, ne pa hierarhije glede moči.

Deborah Tannen poudarja, da so seveda tudi ženske okupirane z doseganjem statusa, vendar dodaja, da to niso tisti cilji, na katere bi bile ženske ves čas osredotočene. Prav tako so moški okupirani s tem, da bodo dosegli vključenost in da se bodo izognili izolaciji, vendar to niso njihovi glavni cilji.

Dva spola, dva koncepta: intimnost in neodvisnost

Intimnost je ključ v svetu povezanosti, kjer se posamezniki pogajajo in usklajujejo kompleksno mrežo prijateljstev, kjer minimizirajo razlike, skušajo doseči konsenz, izogibajo se situacijam, ki bi izpostavljale medsebojne razlike.

Neodvisnost je ključ v svetu statusov, saj je glavni način za vzpostavljanje statusa to, da drugim poveš, kaj naj naredijo, sprejemanje ukazov ali navodil pa je znak nizkega statusa.

Vsi ljudje potrebujemo tako intimnost kot neodvisnost, vendar se ženske osredotočajo na intimnost, moški pa se osredotočajo na neodvisnost. Tannenova zapiše: To je podobno, kot da bi njihova življenska kri tekla v nasprotnih smereh.

»Ne morem reči prijatelju: moram vprašati ženo za dovoljenje.«

Te razlike lahko vplivajo na različno razumevanje situacije, na primer: mož izve, da bo prijatelj iz gimnazijskih let obiskal mesto, zato ga povabi na obisk. To pove zvečer svoji ženi in ji najavi, da bo v petek zvečer odšel s prijateljem na potep po mestu.

Žena je nesrečna, saj bi bil petek prvi večer, ko bi bila spet malo skupaj po napornem tednu. Najbolj jo razžalosti dejstvo, da je mož vse splaniral na svojo roko in jo samo naknadno informiral o svojih planih za petek, namesto, da bi se z njo pogovoril, preden se je dokončno dogovoril s prijateljem.

Po njenem mnenju ne bi sama nikoli planirala vikenda brez posvetovanja z možem. Ne razume, zakaj tudi on ni pokazal nekaj razumevanja, ki ga je ona pokazala njemu. Ko ona protestira, mož izjavi: »Ne morem reči prijatelju: moram vprašati ženo za dovoljenje.« Za moža je tovrstno posvetovanje z ženo pravzaprav prošnja po dovoljenju, kar zanj pomeni, da ni neodvisen, da ne more svobodno delovati. Na ta način bi se počutil kot otrok.

Za ženo pa tako skupno dogovarjanje nima nobene zveze z dovoljenjem. Domneva namreč, da se partnerji dogovarjajo o planih najprej med seboj, ker je njihovo življenje prepleteno, in dejanja enega imajo lahko posledice za drugega, gre za usklajevanje.

Ženo ne moti, če sama izjavi: »Moram se najprej pogovoriti z možem«. To ji je celo všeč, ker ima tako prijeten občutek, da je z nekom povezana, da je njeno življenje povezano z nekom. Žena je prizadeta, ker ni pri njem začutila občutka povezanosti, ker ni pomislil nanjo, kot je ona nanj. Mož pa je prizadet, ker čuti, da ga je žena skušala nadzorovati in mu omejevati svobodo.

Usodna neujemanja

Če ideja intimnosti pravi »Smo si blizu in enaki«, in če ideja neodvisnosti pravi »Smo različni in ločeni«, lahko predvidevamo, da bo prišlo do neujemanja.

Bistveni element povezanosti je simetrija, podobnost čustev in misli. Bistveni element statusa pa je asimetrija; ljudje nismo enaki, različno smo pozicionirani.

Ta dvojnost je še posebej očitna pri izražanju simpatije ali uvidevnosti, ki sta lahko dvoumni in včasih problematični. Spraševanje, če je nekdo, ki je brez službe, že našel službo, je lahko izraz človeške povezanosti nekoga, ki mu ni vseeno za brezposelnega. Lahko pa je vprašanje »Si že našel službo?« tudi opozarjanje, izpostavljanje šibkosti nezaposlenega in sicer s strani tistega, ki ima službo, in ki s takim spraševanjem skuša nakazati svojo superiornost.

Deborah Tannen tudi ugotavlja, da je ženska nagnjena k temu, da bo ponovila vprašanje oziroma prošnjo, če v prvem poskusu od moža ni dobila odgovora, in sicer zato, ker je pač prepričana, da bi mož izpolnil prošnjo, če bi jo slišal.

Vendar gre pogosto za nekaj drugega. Moški, ki se skuša izogniti občutku, da izpolnjuje ukaze, ki ga »ponižujejo«, lahko instinktivno čaka, preden bo izpolnil prošnjo, in sicer zato, da si bo lahko predstavljal, da to počne na svojo lastno željo, po svoji volji. Če bi takoj izpolnil ženino prošnjo, bi se lahko počutil kot »revček«, če pa to isto prošnjo uresniči šele čez pol ure, ima vtis, da je gospodar svojih dejanj.

Moški kavalirji

Podoben »zaplet« je v naslednjem primeru: avto se počasi premika po cesti, drug avto pa se počasi pomika iz parkirnega prostora, da bo zapeljal na cesto. Parkirani avto omahuje, vozeči avto pa se ustavi in njegov voznik z mahanjem roke signalizira, naj parkirani avto izpelje. Če je v parkiranem avtu ženska, se bo verjetno nasmehnila v zahvalo in odpeljala, galantni moški pa bo počakal in šel za njo. Če pa je voznik parkiranega vozila moški, bo zelo verjetno odvrnil z mahanjem roke in vztrajal, da bo on počakal.

Viteški moški, ki drži odprta vrata ali signalizira ženski, da gre pred njim na cesto, s tem vzpostavlja tako status kot povezanost. Statusna razlika se vzpostavlja skozi logiko, kdo nadzoruje situacijo in kdo drugim odreja, kaj naj počnejo: ženska dobi možnost, da nadaljuje z vožnjo, pa ne zato, ker je to njena pravica, ampak ker ji je moški dal to dovoljenje, tako da je bila s tem dejanjem ona uokvirjena kot podrejena.

Tisti, ki so deležni takih privilegijev so hkrati tudi v poziciji, da to zavrnejo. Nekatere ženske namreč take geste označijo za šovinistične, čeprav so bile lahko mišljene zgolj kot nedolžne vljudne geste.

Toda če je odpiranje vrat ali mahanje z roko, da daješ drugemu vozniku prednost, samo vljuden, galanten način komunikacije, zakaj je potem tako veliko moških nagnjenih k temu, da zavrnejo tako potezo, in vztrajajo, da naj drugi voznik ali pešec kar nadaljuje?

Deborah Tannen vidi razlago v naslednjem: mahanje in dajanje prednosti drugemu v prometu namreč ohranja neodvisnost. V tem primeru tisti, ki daje prednost, sam odloča o poteku svojih nadaljnih dejanj, ne pa da mu drugi sugerirajo in signalizirajo, kaj naj naredi.

***
V tej pionirski knjigi Deborah Tannen pokaže, kako spola komunicirata na bistveno različen način. Medtem ko ženske uporabljajo jezik primarno zato, da ustvarjajo povezave med ljudmi in da ohranjajo intimnost, moški uporabljajo jezik zato, da ohranjajo svojo neodvisnost in se borijo za status. Rezultat je lahko velikanska zmeda in užaljenost pri obeh spolih.

Dr. Tadej Praprotnik
ISH – Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana

Vir: Tannen, Deborah:
You Just Don't Understand; Women and Men in Conversation; Virago Press, 1992.

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez