Veliko ljudi se zbudi, ne da bi se imelo namen zbuditi, zbudijo se enostavno zato, ker ne zmorejo več prenašati trpljenja, tujega ali svojega. Na koncu je tako ali tako vseeno.
Začne se postopoma. Nekaj v tebi kljuje in kljuje, čeprav ti živiš naprej kot da nič ni.
Nekaterim to uspeva drugače, postopoma skozi raznorazne spektre introspektivnih in/ali mističnih izkušenj. Ali pa kako drugače. Včasih se zadeva sama izvede spontano, ko res počnemo stvari, ki so v skladu z nami, kar nam samodejno odpre vrata.
Vse duše smo tu z namenom. Da pridemo tja kamor moramo.
Danes živimo predvsem v glavi in premalo s srcem. Pozabili smo na to, kaj smo bili, ko smo prišli v ta svet z rojstvom. Svetlobna bitja, ki so se utelesila, da užijejo izkušnjo življenja v materialni obliki v duhovno-materialnem svetu.
Veliko se obremenjujemo in ne živimo, samo preživljamo čas. Velikokrat se znamo zamotiti z vsemi drugimi stvarmi, le zato, da se ne potrebujemo ukvarjati s seboj. Zabava, spolnost, televizija, nakupovanje, druženje, tehnologija, hrana, pijača itd. Vse je v redu v mejah normale. In vse je v redu, ko to počnemo, ko res poznamo sebe, ko to ne počnemo samo zaradi družbenih meril ali lastnih ran, ki jih nosimo s seboj in samo polnimo čas, s tem, da ne živimo v trenutku ter se s tem izogibamo soočenju s samim seboj.
Vsaka duša si izbere svoje starše. Vsaka duša si izbere svojo življenjsko pot in izkušnje. In trpljenje je povzročeno s tem namenom, da se ozavestijo nezdravi vzorci, ki nas držijo v zlati kletki, ki smo si jo sami ustvarili.
Kot da bi vsak dan živeli isti dan. Vsi poznate filme, serije na to temo. Ko se ti vedno ponavlja isti dan. In kaj je sedaj drugače? Program, ki se je naložil še vedno igra, vi pa samo potrjujete iste vzorce in jih igrate že celo življenje. In igrate isti skript ter se obenem sprašujete, kako se vam to lahko dogaja. In sami ne pomislite na svojo vlogo in igro, ki jo v tem igrate. V ranem otroštvu ali pa celo v prejšnjem življenju se je nekaj vtisnilo in sedaj igra svojo vlogo, tako kot jo igrate vi. Vse z namenom, da se to ozavesti in sprosti, da postanete to, kar ste vedno bili.
Vse situacije, vsi ljudje, ki jih srečujete imajo vlogo v tem. Z njimi imate svojo dinamiko. Privlačite in odbijate s tem, kar vi sami dajete. Ali ste tako pogumni, da najdete rdečo nit med vsemi svojimi odnosi od otroštva do danes in svojo vlogo, ki jo v tem igrate. Drugi ljudje, podobne izkušnje. Vse z namenom, da se ozavesti in razsvetli del vas, ki vam kaže pot proti svetlobi. Izkušnja bo do vas prišla v različnih oblikah. Pomislite na vzorec, igro, ki ste jo igrali kot otrok v odnosu s starši. Kasneje s sovrstniki. In nato s sodelavci. S prijatelji. In seveda, najbolj izražen je ta vzorec v partnerskih odnosih. Tu leži velika moč do sprememb. Bolj je odnos nabit z čustvi, večjo vlogo igra in večjo moč do sprememb ima. Ja seveda ni nujno, da so vsi odnosi odraz nekih lekcij, nekateri so tu tudi zato, da nas podpirajo v naši poti in nam pomagajo rasti tudi skozi lepe izkušnje. Nekateri pa skozi manj lepe. Oboji so pomembni, oboji edinstveni v svoji vlogi, oboji ozaveščajo in kar kličejo po tem, da ste končno to, kar ste.
In kaj ste?
To, kar ste vedno bili. Brezpogojna ljubezen. In vsi odnosi vas učijo tega, da zaupate sami sebi in sprejmete sebe take, kakor ste. Paradoks se zgodi, ko sprejmete dele sebe, kateri vam niso pri sebi všeč. Transformirajo so. Ne upirajte se. Ko pri sebi sprejmem svoj nemir, se le ta spremeni v mir. Ampak vse to iskreno. Res iskreno. Ni mišljeno, da berete to z občutkom superiornosti ali manjvrednosti. Ko že mislite, da ste tam, še vedno lahko prodrete dlje, globje v kotičke svoje duše. Predstavljajte si sebe kot čebulo, ki se lupi s svojimi sloji do sredice.
Opazovati sam sebe v interakcijah z ljudmi. Ne z namenom reakcije, ampak z namenom razumevanja. Sebe in drugih.
Ozaveščanje svojih čustev v telesu. Kje v telesu čutim svoja čustva in kaj mi povedo. In ali sem jih sposoben samo opazovati, dokler ne ozavestim, kaj mi govorijo. Kaj moram spremeniti v sebi, v kolikor mi ta čustva prinašajo trpljenje. Nenavezanost. Sočutje.
Dogaja se nam, da z umom dojamemo stvari take kot so, preden nam jih uspe umestiti skozi čustva in telo. Zavedati se moramo, da nismo samo um, samo čustva, samo telo. Smo zavest, duša, ki doživlja vse te doživljaje skozi različna “čutila” sebe.
Včasih, ko sta si um in srce v nasprotju, je dovolj samo dihati in pustiti, da se stvari razvijejo tako, kot se morajo. Ko je res neznosno, se je potrebno samo ustaviti in umiriti in pustiti, da stvari pridejo in grejo, kot so prišle.
Najdi svoj glas duše. Ne izgubi vere vase ter v tok življenja. Vse se odvija točno tako, kot je potrebno. Ne bodi strog do sebe in sprejmi stvari pri sebi. Sprejmi tudi, da nisi popoln in da si ranjen. Odmakni se od položaja žrtve.
Danes imaš možnost resnici pogledati v oči in to storiti zavestno. In doumeti z umom, srcem, telesom in duhom ter predvsem si ne nalagati prevelikih bremen na svoja pleča, ker tega ne potrebuješ. Sprosti se. Vse ja zate tu samo, da ti pomaga, tudi če tega ne razumeš.
Stvari so enostavne, ko nanje gledaš z pravih zornih kotov. Čeprav je na prvi pogled stvar kompleksna, ob zavedanju njene kompleksnosti, sama kompleksnost zbledi. Isto zavedanje bo ustvarilo iste vzorce, drugačno zavedanje jih bo lahko rešilo.
Česa te je strah, le kaj lahko izgubiš? Skozi življenje si tako že dosti izgubil, ker nisi živel tega, kar si. Preostane ti samo še eno. Bodi to, kar si.
Ljudje smo sposobni marsičesa, kar smatramo, da je nadnaravno. Jasnovidnost (jasnovidnost v klasičnem pomenu in tudi v pomenu jasnega videnja skozi oči – videnje energij, videnje avričnega polja), jasnoslišnost (kratka intuitivna sporočila), jasnočutnost (jasni občutki intuicije, jasno občutenje čustev drugih ljudi), jasno zavedanje (jasna kognicija). Zavedanje in razvoj samozdravljenja v sebi in možnost zdravljenja soljudi z energijo. Samo nekaj pojmov je naštetih. Morda se vam kaj od tega že dogaja, pa mislite, da se vam to samo dozdeva. Mar res?
Zaupaj v sebe. Čas je, da ljudje na planetu dvignemo svoje frekvence.
Tekst: bralka Sense
- Poglejte si še: Planet in človeštvo sta dosegla konec velikega kozmičnega cikla
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
