O religiji ljubezni, ki oživlja mrtva srca.
Šejk Hassan Dyck, po rodu Nemec, je sufijski center Osmanishe Herberge (Osmanski hostel) ustanovil leta 1995 kot evropski center za duhovno kulturo v kraju Kall na severu Nemčije. Miren, idiličen kraj, kakšno uro vožnje stran od Kölna, je postal sufijsko središče Evrope.
Osmanski hostel je hiša odprtih vrat in duhovnega učenja nakšibendijske sufijske tradicije, kjer se srečujejo bratje in sestre, ne glede na versko prepričanje. Poleg vsakodnevnih verskih praks se tukaj vrstijo številna predavanja in javne razprave, seminarji o misticizmu, razstave in drugi kulturni dogodki. To je stičišče mladih, starih, otrok, belih, črnih, rumenih in tistih vmes.
Tukaj lahko vedno dobite brezplačen obrok in prenočišče ter ljubeznivo pomoč pri kakršni koli težavi. To je mesto pozabljene preprostosti. Iskrenih pogovorov. Skupnih obrokov. Človeške topline. Sprejemanja. Smeha. Radosti plešočih src. Občutkov hvaležnosti in ponižnosti pred Njim, ki nas diha in povezuje v Eno.
Sufizem je namreč religija ljubezni, in kot pravi šejk Hassan, je strpnost najvišja vrlina ter osnovni predpogoj sufijske poti, brez katere človečnost ni mogoča.
Enkrat na mesec, ko tukaj poteka veliki dhiker (duhovna praksa obrednega petja), se prostor napolni do zadnjega kotička. Ljudje pridejo iz vse Evrope, veliko je Francozov, Belgijcev, Italijanov, Švicarjev. Enkrat letno se Osmanski hostel prelevi v prizorišče festivala Sufi Soul s pisano paleto različnih glasbenih kultur sveta; takrat si težki rokerji in baladisti delijo oder s pakistanskimi folk, arabskimi a cappella skupinami in drugimi.
Šejk Hassan Dyck, učenec velikega duhovnega mojstra Nazima Al-Haqqanija, je tudi sam glasbenik, ki s svojim bendom – Karavano ljubezni – potuje po svetu. Z mešanico različnih glasbenih žanrov, jazza, bluesa in trancea, ki temelji na orientalskih tonih, ter s pripovedovanjem duhovnih zgodb ljudem prenaša duh tradicije in kulturo sufijskih mistikov ter oživlja mrtva srca.
Sufijska glasba in sufijske zgodbe so namreč tako umetniško kot psihološko večdimenzionalne in delujejo na več različnih ravneh ter globoko vplivajo na človekovo dušo. Šejk Hassan, oče petih otrok in dedek petnajstih vnukov, je skromen in pristen, ljubezniv, blag in srčen, obožuje humor in ne mara pomembnih nazivov. Čeprav ga večina naslavlja s šejkom, pravi, da je samo nekdo, ki si prizadeva slediti nedosegljivemu zgledu svojega učitelja.
Šejk Hassan, je bila šala, da vam je vaš duhovni mojster dal vzdevek "strašni", torej Hassan Strašni?
Da, vendar so imele šale mojega mojstra seveda vedno pomen. To pomeni, da samega sebe ne jemlješ preveč resno. Če se jemlješ preveč resno, potem je konec. Ko se jemlješ resno ... "Zdaj gre zares!" ... nikoli ne gre tako zares. Na neki točki popustiš, da pokrov odpade ali se odpne in tvoja duša izgine nazaj, od koder je prišla. Moj mojster se je vedno šalil, tako kot se je rad šalil tudi prerok Mohamed, vendar je vsaka njegova šala vedno vsebovala resnico. Ni se šalil v prazno, kot se šalimo mi. Govoril je zabavno, humorno, prijazno, usmiljeno, vendar je vedno izražal resnico.
Včeraj ste nam rekli, da bi sufiji morali biti malo nori ljudje. Kaj ste mislili s tem?
Mi smo ljubimci. No, vsaj poskušamo biti ljubimci. Koga ljubimo? Ljubimo svojega duhovnega mojstra (šejka). Ko si prvič videl svojega mojstra, si se v trenutku zaljubil vanj, čeprav nisi vedel zakaj in kako. Ker ima privlačnost, poseduje skrivnost. Privlači te, tvojo dušo privlači in zato ga ljubiš. In potem mu začneš slediti, želiš biti v njegovi bližini, vedno bolj ga imaš rad. Tega se ne da razložiti. Dotika se tvojega srca, vendar moraš biti odprt, da bi se te lahko dotaknilo. Potem si v neke vrste opitosti; pijan si od napolnjenosti z Božansko ljubeznijo, ki se prek njega zliva vate. Zato sem rekel, da so sufiji malo nori, ampak ta norost ni norost v pomenu, kot ga poznamo, ker v resnici ne gre za norost, temveč za ljubezensko opojnost. Obstaja pa tudi višja stopnja ljubezni, to je ljubezen Madžnuna, ki je v naši družbi malo nevarna, ker vas zaradi nje lahko odpeljejo in zaprejo. Saj poznate zgodbo o Lejli in Madžnunu?
Muslimansko različico Romea in Julije?
To je ena od najlepših zgodb o mistični ljubezni, napisana v 11. stoletju. Kajs (Madžnun) je bil odličen učenec v medresi. Ko je spoznal Lejlo, sta se v prvem trenutku zaljubila do popolnosti. Izgubil je svoje srce in ona je izgubila svojega, vendar njuna ljubezen zaradi konfliktnih odnosov med različnimi beduinskimi plemeni ni bila dovoljena. Madžnuna je ljubezen do Lejle tako prevzela, da je opustil študij … zaposlen je bil samo z ljubeznijo do nje, v vsaki stvari je videl le Lejlo, celo v kamnu ali drevesu. Zapustil je medreso, odšel v divjino in postal nor, popolnoma nor od ljubezni (madžnun dobesedno pomeni "obseden" ali "nor"). Medtem je Lejlo njen oče proti njeni volji zaročil s premožnim moškim, vendar se njun zakon nikoli ni uresničil, saj je Lejla vztrajala pri ohranjanju svoje deviškosti. Ostala je zvesta svoji pravi ljubezni, Madžnunu. To je strlo njenega moža, ki je umrl. Po njegovi smrti je Lejla upala, da se bo lahko končno spet srečala z Madžnunom, vendar je tradicija od nje zahtevala dveletno žalovanje. Za Lejlo je bila ta zahteva prevelika, zaradi zlomljenega srca je obupala nad svojim življenjem in umrla. Ko je Madžnun izvedel za Lejlino smrt, je poiskal njen grob in na njem umrl tudi sam. To je bila popolna ljubezen, ki se ni uresničila v fizičnem svetu, vendar je bila popolna in večna ... Lejla in Madžnun sta se združila šele po smrti. Tako velika ljubezen je bila to, norost!
Ne bodite tako nemški, trdi ... biti morate mehki, smejoči, sprejemajoči za ljubezen; za to potrebujete malce norosti, ki – kot sem že omenil – ni prava beseda. Potrebujete malce opitosti, vendar tudi ne preveč. Zgodba o Madžnunu in njegovi Lejli dobro prikaže to poanto.
Torej je ljubezen esenca sufizma?
Seveda. Ljubezen je esenca vsega! Tudi islama, sufizma, vsega ... Ljubezen je esenca vašega življenja in smrti. Ljubezen je ključ. Vse, kar delate, morate delati z ljubeznijo, sicer ni sprejemljivo. Zato delajte majhne stvari z ljubeznijo, ne velikih stvari brez ljubezni.
Ljubezen je Božanski atribut, lastnost Boga Vsemogočnega, s katero nas za vedno naveže nase. Bog nas je ustvaril in ljubi nas. Zato tudi vsak od nas ljubi ljubezen. Nihče se ne pritožuje nad ljubeznijo ali je ne mara, nasprotno, vsak bi bil rad še bolj ljubljen. Ljubezen je vez, ki povezuje tudi naša srca. Je temelj, na katerem bi moral človek graditi. Kajti če je temelj tvoje hiše ljubezen, potem bo ta ostala trdna, kljub vsem potresom in viharjem. In brez nevarnosti jo boš lahko gradil tako visoko in tako na široko, kakor ti je všeč. Zato je sufijska pot – pot ljubezni.
Rodili ste se v povojnem zahodnem Berlinu nizozemski operni pevki in nemškemu trgovcu, odraščali ste kot Peter Christian Dyck v krščanski družini. Kako ste prišli v stik s sufizmom?
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem spoznal nekega Avstrijca, zelo zanimivega in posebnega človeka, s katerim sem se zapletel v pogovor o indijski glasbi, ki sem jo raziskoval. Med pogovorom se je potem razkrilo, da ima ta človek sufijskega šejka v Angliji; to je bil zelo znan šejk Omar Ali-Shah iz Afganistana. Prek njega se nas je kakih šest, sedem prijateljev, Nemcev in Avstrijcev, seznanilo s sufizmom. Ne z islamom, ker je učil le o sufizmu, torej o izboljševanju značaja, o pomenu dobrih del, dhikru, različnih duhovnih vajah. Vstajali smo ob polnoči ter uro in pol sedeč na kolenih glasno izgovarjali dhikr la ilahe illallah, kar je bilo precej boleče. To je bilo v Holzbergu, v zelo siromašnem stanovanju, brez notranjih toaletnih prostorov.
V hiši je živel šejk, njegova žena in trije otroci in tudi moja (takrat še bodoča) žena je bila tam in služila šejku. Ko ga je namreč prvič videla, je vedela, da ima povezavo z resnico. V tem skromnem stanovanju nas je živelo šest ali sedem in tu se je začela moja sufijska pot. O islamu takrat še nismo vedeli nič. Vsak dan smo brali knjige, zgodbe Idrisa Shaha in zgodbe o svetnikih, delali smo različne vaje. Šele nekaj let pozneje smo dobili prve knjige s hadisi preroka Mohameda, ki so poročali o njegovem življenju in učenju, o njegovih nasvetih, izrekih, priporočilih in dejanjih.
Takrat sem se prvič srečal tudi z angleškimi prevodi Korana. Začeli smo prebirati te knjige. To, kar me je vse bolj in bolj prepričevalo in vleklo, so bila natančna poročila o Preroku. Presenetilo me je, kako so o njem vedeli tako rekoč vse – kako je izgledal, kako se je oblačil, kako svetel in mehek obraz je imel, do kod so segali njegovi lasje, kakšni so bili njegovi zobje, kako se je smejal, na kakšen način je hodil, kako je jedel, spal, potoval ... in sem si rekel: "Pa saj o njem vedo vse, vsak najmanjši detajl. In resničnost hadisov ne more ovreči noben znanstveni dvom.
Zakaj tega ne vemo mi, zahodnjaki? Kdo nas drži stran od tega?" Ko nam je torej skozi hadise postalo jasno, da je sufizem le en del islama, je šejk rekel, da bomo postali muslimani. Odšli smo do turškega hodže in z njim naredili Šahado (izpoved vere v edinega Boga (Allaha) in priznanje Mohamedovega preroštva) in tako smo leta 1975 uradno postali muslimani.
Kako so vaše spreobrnjenje v muslimana sprejeli vaši bližnji?
Izraz "spreobrniti se" se mi ne zdi najbolj primeren. Mislim, da je angleški izraz "to embrace", 'sprejeti', veliko lepši. Spreobrniti pomeni spremeniti. Nisem spremenil vere, kaj naj bi spremenil? Lahko spremenim oziroma zamenjam denar. Vere ne spremeniš, svojo vero lahko izpopolniš. Religija v arabščini pomeni pot. In na poti že si. Verjamem v popolnost; v to, da človek lahko postane popoln.
Veste, ko sem postal musliman, sem izgubil vse svoje prijatelje. Niti eden ni ostal in nekateri so bili tudi zelo jezni. Izgubil sem to peščico prijateljev, t. i. prijateljev, ker v resnici niso bili prijatelji, in dobil milijardo, pravzaprav skoraj dve milijardi muslimanskih bratov in sester na svetu.
In kmalu potem ste se odločili, da boste zapustili Evropo in živeli v Meki …
Res je. V Meki je živel eden od bratov, Ibrahim, ki je na tamkajšnji univerzi študiral arabščino in nas je leta 1978 vse skupaj – takrat sem že imel dva otroka – povabil k sebi. Odločili smo se, da se ne bomo več vrnili v Evropo, to je bila torej naša hidžra (selitev). Na frankfurtskem letališču smo v smetnjake odvrgli svoja oblačila, se oblekli v dolge arabske srajce, si nadeli turbane in v takšni opravi vkorakali na letalo. Seveda so nas ljudje začudeno gledali, še bolj začudeni nad nami pa so bili kasneje Savdijci. Niso nam verjeli, da smo Nemci, najprej so nas proglasili za izraelske špijone in trajalo je tri tedne, preden so nas preverili.
V Meki smo ostali eno leto, opravili smo prvi hadž in obiskali Medino. V Medino smo prispeli ponoči, okrog tretje ure zjutraj. Mošeja je bila zaprta, v tistem času so jo zapirali ponoči, vendar je bila v steni nasproti Prerokovega groba majhna lina, v katero si lahko prislonil svoj obraz, da bi ga lahko skoznjo pozdravil. Ko sem skozi lino trikrat izrekel pozdrav: "Selam alejkum ya Rasulullah." (Mir s teboj, o Božji poslanec), sem zaslišal glasen odgovor: "Ve 'alejkumu-s-selam ve rahmetullahi ve berekatuhu." … In počutil sem se doma. O moj Bog, ne vem, kje sem bil prej, toda zdaj sem doma! Nikoli prej nisem bil doma. "To je moj dom," sem si rekel.
Kaj je islam in kdo so v resnici muslimani? To vas sprašujem, ker pri nas v glavnem vlada popačeno dojemanje islama z zelo militantnim predznakom.
Islam pomeni 'predanost enemu in edinemu Bogu'; tisti, ki se Bogu "predaja", pa je musliman. Danes je ta najlepša beseda, ki pomeni predati svojo voljo Bogu/Allahu in skozi to najti mir, ki vsebuje lepoto, večnost, svetlobo, najbolj nevarna beseda. Islam velja za pretnjo, ki se je ljudje bojijo, čeprav je to pot sredine, iskanja zmernosti, ki z razvpitim ekstremizmom nima nič skupnega. To je pot tolerance. In beseda "šarija", ki izvorno pomeni 'pot k (iz)viru', se pravi k Bogu, je še bolj zlorabljena. To so Božja naročila, po katerih se moraš ravnati; naročila, ki so dobra za nas, za naš razvoj, ker nas vodijo k popolnosti, neskončni ljubezni, lepoti, sreči.
Ekstremisti nimajo pojma o islamu – v glavnem so to ljudje, ki so brez dela, brez izobrazbe, zato jih je zlahka pridobiti za kaj takega – in sufijska neposredna izkušnja Boga je bila za dogmatike vedno prekletstvo. 1300 let je islam cvetel in proizvajal visoko kulturo. Kje v zgodovini boste našli primerljivo uspešno obdobje? In potem pride nekaj ljudi in vse to razglasi za neveljavno. Ekstremisti predstavljajo večjega sovražnika od kogar koli drugega.
Islamsko verovanje je lepo, močno in transparentno. Lepota islama izhaja prav iz njegove jasnosti in transparentnosti, ki je tako lepo zaobjeta v koranski suri Iskrenost, ki nam razodeva, da je Bog samo eden, večen Absolut, ki je neodvisen od kogar koli, vendar je vse odvisno od njega. On je Stvarnik, ki ni rodil in ni rojen, torej nikoli ni bil vključen v proces stvarjenja, in Njemu nihče ni enak.
Veste, sam nikoli nisem razumel krščanskega verovanja v Božjo troedinost; nikogar nisem še srečal, ki bi mi uspel zadovoljivo razložiti, kaj to pomeni. In dejstvo, da tega koncepta troedinosti v islamu ni, je bilo zame pravzaprav precej odrešujoče.
Preden ste odkrili sufizem, ste kot študent klasične glasbe, čelist, želeli ustvarjati glasbo, ki bi bila duhovna. Svoje znanje ste širili v Indiji, pri znamenitem orientalskem glasbeniku Ustadu Vilayatu Khanu.
Da, trudil sem se nekaj let in poskušal sem vsaj malo razumeti ... In ko sem enkrat razumel, je bilo to nemogoče. Z egom ne moreš ustvarjati duhovne glasbe. Ne. Lahko ustvarjaš glasbo duhov, ne pa duhovne glasbe. Težko je, moraš razumeti. Potem sem povsem opustil glasbo in se za deset let posvetil samo sufizmu in islamu. In po tem sem začel znova. Z egom ni nič enostavno, pa najsi delaš kar koli, ne samo glasbo. To je kot čaj, v katerega daš sol in ga potem daješ ljudem. Vam je všeč slan čaj? In kaj lahko storite? Ne morete ga zasladiti s sladkorjem, samo zavržete ga lahko in spraznite kozarec. Izpraznite! In šele nato lahko naredite nov, sladek čaj. Praznina/nič je naša pot. Ste poslušali včerajšnji koncert vokalne indijske glasbe "dhrupad" Dawuda (Jérôme Cormier) v naši dergi?
Seveda. Zelo zanimivo petje s posebnimi učinki …
To je bil koncert zelo starega, izvirnega tradicionalnega indijskega petja ob tamburi, violini in tabli. Dhrupad je najstarejša zvrst severnoindijske klasične glasbe, ki se izvaja po določenih pravilih in od izvajalca zahteva pravilno notranjo naravnanost, pravilen odnos. To je intuitivno petje – pevec poje tone po določenih pravilih, vendar je povezan z danim trenutkom v univerzumu in poje to, kar mora, kar je v danem trenutku treba. Torej glasbo izvaja po pravilih in hkrati sledi navdihu, ki prihaja v trenutku.
Znotraj pravil ali omejitev improvizira, bolje rečeno, sledi svojemu srcu. To je način, ki je značilen tudi za našo sufijsko pot. Naša pot je kot avtocesta, ki ima določena pravila, ki nas omejujejo, da ne bi zašli s poti, vendar hkrati sledimo intuiciji. Za to potrebujemo mojstra, saj nam ta daje inspiracijo, kako se premikati v skladu s srcem, vendar še vedno v okviru danih omejitev. Naša pot ni dogmatična, kajti znotraj osnovnih pravil moraš slediti srcu, torej potrebuješ nekoga, ki te usmerja v srcu, potrebuješ mojstra.
In v tej glasbi obstaja še druga poanta, ki je primerljiva z našo duhovno potjo: pravila so kot en sam ton, to je osnovni ton, ki simbolizira enost z Bogom. Iz tega oceana Enosti, ki ga simbolizira osnovni ton (pevec začne s petjem tega tona), se pojavi nov ton in spet nov ton. Pojavljajo se vedno novi toni, ki prikazujejo določene aspekte življenja, Boga, njegovih 99 atributov, in potem se ton vrne nazaj v osnovnega.
Del naših duš je še od časa, ko smo bili ustvarjeni, vedno z Bogom. Vendar smo zdaj v pojavnosti, obstajamo v svojih telesih, življenju; vsak je drugačen, vsak je svoja vibracija, bitje, ki niha z drugačnimi valovi; vsak človek je unikat; vsak od nas je unikaten ton, ki prihaja iz Božanskega oceana, nato se pojavi v obstoju, obstaja, obstaja ... In potem se vrnemo nazaj v ocean.
Naš mojster je tako lepo povedal: "Človek je kot dežna kaplja, ki v materialnem smislu vsebuje vse, kar vsebuje ocean, vendar si sam, en, si individuum, dokler spet ne dosežeš oceana. Ko se stopiš z oceanom, individualnost izgine, potem individuum postane ocean." To poanto lahko najdete tudi v glasbi dhrupad. In vedno, ko se posamični ton vrne nazaj k osnovnemu, čutite v srcu mir.
Vendar se v nakšibendijskem sufijskem redu ne ustvarja glasbe?
Nakšibendija je najvišja pot. Tradicionalno je to tarika, kjer se ne ustvarja glasbe. Nekoč je bil Shah Naqshband, po katerem se imenuje naša pot, povabljen na semo. Poznate Rumijevo semo? To je glasba, poezija, vrtenje, pogovor – vse skupaj; to je "session", druženje z učenci. Veste, v Rumijevih časih so se vrteli v zraku, ne na tleh. Shah Naqshband se je torej odzval vabilu in rekel, da bo prišel, ker ceni znanje in uporabnost oziroma koristi in blagoslove glasbe, ki lahko v srcu odpre določene stvari, vendar je zelo jasno povedal, da se v nakšibendijski tariki ne ustvarja glasbe. To je drug nivo.
Veste, vsak ton, ki ga ustvarite, vsak ton, ki ga zaigrate, je manifestacija, pravzaprav nepotrebna manifestacija. Če imate v srcu dhikr, kaj bi sploh še radi? Ali bi radi ustvarjali glasbo in kreirali recimo temu novo karmo? Ko nekaj ustvarite, je to karma. Dobro razmislite, preden ustvarite kakršen koli ton.
Kakšen je bil prvi stik z vašim duhovnim mojstrom, šejkom Nazimom, ob katerem ste nato preživeli 40 let?
Ni pomemben pravi čas niti prostor, kajti to, kateri učenec bo pripadal določenemu mojstru, je bilo odločeno že v času, ko so bile ustvarjene duše. Vse to je zapisano kot Qadar, Božanska usoda.
Šejka Nazima je v Angliji, kamor je pogosto prihajal, najprej srečal naš brat Ibrahim. Tam mu je izročil majhno fotografijo s štirimi nakšibendijskimi velikimi mojstri. Drugič pa ga je srečal v Siriji, kjer je imel Ibrahim posebne sanje. Videl je velik prestol, na katerem je v bleščeči svetlobi sedel veliki mojster Baha-ud-Din Naqshband Bukhari, čigar obraz se je nenadoma spremenil v obraz šejka Nazima in potem se je spet spremenil nazaj v obraz šejka Naqshbanda in tako naprej. Šejk je na koncu sanj Ibrahimu nekaj položil v dlan, vendar ta ni videl, kaj. Naslednje jutro je Ibrahim o sanjah povedal šejku, ki mu je rekel: "Da, to je resnica, ker je veriga nakšibendijskih šejkov nepretrgana. Če bi bila pretrgana, tako kot je pri ostalih sufijskih redovih, bi bilo konec skrivnosti. Ker obstaja samo ena skrivnost in ena veriga."
Po tem dogodku je nato Ibrahim naredil bayat (duhovno povezavo) s šejkom Nazimom. In o vsem tem nam je pisal v Meko in bili smo jezni nanj, ker smo bili še takrat prepričani, da že imamo svojega šejka. No, potem se je tudi naš šejk odločil, da bo šel v Damask, da spozna šejka Nazima. Po enem letu Meke smo tako odšli v Medino in od tam v Damask, da bi videli mojstra Nazima.
Zagledal sem ga nekaj metrov pred mošejo, ki jo je ravno zapuščal, in sem si rekel: "Kdo je ta?" In v tistem trenutku sem dobil zabaven navdih – zdel se mi je kot Božiček, natančno tako je bil videti, le da je bil namesto v rdeče oblečen v zeleno.
Pozdravili smo ga, on pa me je gledal s pogledom, ki ga ne bom nikoli pozabil. To je bil pogled brez misli, čustev, brez sodbe, brez pričakovanja, brez česar koli. To je bil samo pogled, sken, objektivni sken. Poskeniral me je. In nato je mojo ženo hudomušno vprašal, koliko propelerjev je imelo letalo, s katerim smo leteli. Naš let je bilo namreč precej težaven, komaj smo pristali. In mojster je to vedel.
Kako je bilo živeti ob nogah velikega duhovnega mojstra? Precej časa ste preživeli na njegovem domu na turškem Cipru, bili ste njegov tesen spremljevalec, tudi na neštetih potovanjih po Evropi, kjer je ljudi seznanjal s sufizmom.
Zame je bilo to razodetje. Vsakič, ko sem bil ob njem, ko sem ga videl, je bilo novo razodetje, ne glede na situacijo, ne glede na to, kaj je govoril ali česar ni govoril, se smejal ali se ni smejal, ne glede na to, kaj je počel ... gledal sem ga, bil sem ob njem in to je bilo preprosto razodetje, nič manj od tega. In razodetja še vedno ni konec – zdaj se odvija preko šejka Mehmeta, njegovega sina, ki je po smrti mojstra postal nosilec skrivnosti, in v mojem srcu.
Kaj je sploh bistvo sufijske poti (tarike)?
To je mojster, šejk. On je eksistenca poti, brez njega ni tarike. Danes obstaja veliko sufijskih tarik s šejki, ki sicer vzdržujejo tradicijo dhikra, druženja in pogovorov (sohbet), in to je v redu. Vendar je pravi šejk tisti, ki ga obredno uvedejo v skrivnost zadnjega med preroki, preroka Mohameda, in ve, kako voditi in učiti ljudi. Tudi če tak mojster ni fizično prisoten, je z nami v vsakem trenutku in nas uči to, kar potrebujemo. Vedno, v vsakem trenutku, ni pomembno, kje ste ali kje je on ... to je pravi mojster.
V skladu s sufijskimi nauki zagovarjate idejo, da pravega duhovnega znanja ni mogoče pridobiti brez učitelja, na primer samo z branjem ali študijem knjig?
Brez zgleda nekoga, ki zna znanje na pravi način uporabiti v vsakdanjem življenju, učenec praviloma težko razume pomen naučenega. In seveda mora biti vsako pravo znanje praktično uporabno. Poleg vsega, kar je mogoče povedati in razumeti z besedami, pa je vedno prisoten tudi brezbesedni prenos med ljudmi, kajti ljudje se med sabo nenehno brusimo. Sufi zavestno išče "dobro družbo" učitelja, ker ve, da bo to v njegovo dobro.
Vzor in izvor sufijskega izročila je model prerokov, ki so bili zaradi svojih posebnih lastnosti tako privlačni, da so bili vedno obkroženi z množico ljudi. Zdaj, ko jih nimamo sreče osebno srečati, imamo še vedno možnost poiskati bližino nekoga, ki je v svoj vsakdan sprejel čim več njihovih lastnosti in navad.
Če prav razumem, se sufijski učenec s posnemanjem svojega mojstra stalno izboljšuje, razvija k popolnosti?
Tako. Na začetku je priporočljivo, da učenci posnemajo, imitirajo šejka, ker ni druge možnosti; ni mogoče nenadoma vedeti vsega. Prek imitiranja se učite podobno kot otrok, ki vstopi v šolo ...
Sufizem je pravzaprav stanje oziroma pot človeškega bitja, ki je pot spreminjanja in izpopolnjevanja svoje človeške usode. Biti človek pomeni spreminjati se. Rumi je tako lepo zapisal: "Umrl sem kot mineral in postal rastlina, umrl sem kot rastlina in se dvignil do živali, umrl sem kot žival in postal človek … in zdaj sem na poti do angela." Človek se na svoji poti razvoja vse bolj približuje Bogu. Veste, sufizem je pravzaprav zgolj ime, pojem, v resnici pa je pot človeškega bitja, je usoda vseh nas, ustvarjenih bitij. In zato je eno od osnovnih sporočil sufizma, da se je treba tega nenehno spominjati.
Sufiji se tega spominjate skozi prakso dikhra?
Da. Dikrullah ali krajše dikhr pomeni 'spominjati se svojega Stvarnika'. In prerok Mohamed nam je posredoval sporočilo, da bo le tisti, ki bo spoznal sebe, spoznal svojega Gospoda. Človek mora torej razvijati svojo zavest, da bi na koncu lahko vstopil v vrtove miru, lepote, modrosti ... v neskončne Božanske oceane milosti. Od tam prihajamo in tja se vračamo.
Dhikr je pomemben steber sufijske tradicije, ki v praksi poteka tako, da skupaj na glas ali samo v mislih ponavljamo določena Božja imena, ki poudarjajo določeno Božansko lastnost, ki se med ponavljanjem reflektira v našem srcu. Mojster Nazim je o dhikru govoril kot o zdravilu in hrani za srce in tudi kot o sredstvu za doseganje duhovnega razsvetljenja. Učil je, da ima človek dve razsežnosti bivanja, fizično in duhovno. Človekovo duhovno bitje deluje ob pomoči nebeških moči in takšna nebeška moč prihaja k ljudem skozi dhikr, ki je vir modrosti in zmogljivo vozilo, ki dušo pelje k Bogu.
Kako je v sufizmu razumljeno (duhovno) srce, kakšna je njegova vloga?
Srce je najpomembnejši človekov organ. Če je zdravo, je zdravo celo telo, če v njem obstaja bolezen, potem je bolezen vsepovsod. Potem pa obstaja tudi duhovno srce, za katerega sam Stvarnik pravi: "Nič me ne more doseči, razen iskreno srce vernika." Kaj nam to pove? Pove nam, da naše srce nima omejitev. Če je Bog v vašem srcu, ali ima lahko potem vaše srce omejitve? Srce je torej organ, ki bi rad spoznal Boga. Spoznati svojega Stvarnika pa je razlog, da smo tukaj, v resnici ni drugega razloga.
Srce je kralj v vašem (človeškem) sistemu, če uporabim znamenito prispodobo velikega učenjaka in svetnika Al-Gazhalija, ki je človeka primerjal z državo, ki ima vlado (kralja), ministra in služabnike. Ministra predstavlja razmišljujoči um, čigar edina naloga je, da daje nasvete kralju in nadzoruje služabnike, da ti ne počnejo slabih stvari. In obstajata dva služabnika (dve moči v nas), ki opravljata vlogo vzdrževalca in branitelja države pred sovražniki, to sta sposobnost agresije in sposobnost preživetja, in ta dva sta po naravi zelo samovoljna. Če teh dveh sil nimamo pod nadzorom, potem pobezljata.
Potem greste v trgovino in pokupite vse po vrsti; ali na primer pojeste in popijete vse, kar je pred vami. Ta samovoljna služabnika torej morata biti pod kontrolo in služiti kralju, ne sama sebi. Če je temu tako, potem je človek dobro, vendar pri večini ljudi temu ni tako. Stanje pri večini je naslednje: obstajata dva velika šefa, ki jima služi um, medtem ko je kralj zapornik. In to je popolna katastrofa. To je pekel, neskončno, nepredstavljivo trpljenje. Zato morate svoje stanje spraviti v red. Srce morate postaviti za kralja, um pa za njegovega svetovalca, ki nadzira samovoljni sili.
Večinoma torej živimo življenja sužnjev, čeprav smo ustvarjeni za usodo kralja?
Sužnji smo, ker služimo svojemu egu – ko se ga osvobodimo, postanemo kralj. Ne pozabite, da je vaš ego, če je več kot le konjič, ki ga jahate, neizobražen in vedno nevaren; je vaš največji sovražnik in je iluzija. S svojim malim zaskrbljujočim egom, s to majhno "jaz-jaz-jaz" osebnostjo in njenimi neskončnimi željami ste izgubljeni v težavah, idiotizmu, norosti, neumnosti, neskončni temi. Ego je v svojem bistvu aroganten; rad bi bil nekdo, rad bi bil viden, slaven, želi, da mu ljudje govorijo, da je super ...
Kot muslimani verjamemo, da je nas in vse okoli nas ustvaril en Stvarnik in da je človek najbolj čaščeno bitje v tem stvarstvu. Nauki sufizma si ne delajo nobenih iluzij o tem, ali navaden človek izpolnjuje vlogo, ki mu je dana v stvarstvu, kajti pogled v zgodovinske knjige in na aktualne novice je dovolj, da vidimo, da svojega potenciala za dobro ne razvijemo samodejno. V sufizmu je jasno, da je treba dober potencial, ki spi v vsakem človeku, zavestno razviti, medtem ko je treba slabe lastnosti omejiti, v idealnem primeru izkoreniniti, da bi lahko človek izpolnil svoje poslanstvo.
In kaj je potem končni cilj?
Sufi se poda na vseživljenjsko pot, na kateri obstaja veliko vmesnih postaj, ki so v literaturi podrobno opisane, vendar ta pot nima urnika in definiranega konca, po katerem bi lahko na steno obesili uokvirjeno sufijsko spričevalo. Tudi visokih duhovnih stopenj ni mogoče izsiliti z ambicijami, ravno nasprotno, dokler so pri sufiju prisotni ambicija, ponos in potreba po priznanju, je to znak, da ni dosegel visoke stopnje.
Povejte nam, na kakšen način bi bil po vaše mogoč mir na Zemlji za vse ljudi?
Globalni mir lahko izvira le iz miru posameznikov. Dokler vsak od nas nima miru v sebi, so vse politične razprave neuporabne. Mir bo mogoč, ko se bo vsak človek trudil biti dober, miroljuben sosed. Ker pa niso vsi dobri sosedje, se bojim izbruha tretje svetovne vojne. Ključ je v izpopolnjevanju človeškega značaja in v zavestnem opuščanju svojih slabih lastnosti. Veste, prerok Mohamed ni prišel zato, da bi ustanovil novo religijo, temveč zato, da bi izpopolnil značaj človeških bitij. To je bila njegova misija. Kajti brez dobrega značaja ne more biti miru. Ljudje nismo popolni in vedno ne zmoremo ravnati pravilno, lahko pa poskusimo, začnimo v medsebojni interakciji.
Šejk Hassan, imate za konec morda kakšno sporočilo za naše bralce?
Zaključil bi rad z iskrenim povabilom vsem, ki imate morda na tej točki občutek "prelepo, da bi bilo res" ali se morda ne morete upreti dvomljivim mislim o različnih "voditeljih sekt", "gurujih" in "šejkih" – pridite in občutite sami, naša vrata so odprta vsem!
Naj torej sklenem z besedami velikega sufijskega poeta Rumija:
"Pridi, pridi, kdorkoli si.
Iskalec, častilec, ljubitelj slovesa … Ni pomembno.
Naša karavana ne pozna obupa.
Pridi, tudi če si svojo prisego že tisočkrat prelomil.
Pridi, pridi še enkrat – pridi!"
Spraševala: Eli.F
Vabljeni na večer SUFIJSKE TRADICIJE s šejkom HASSANOM DYCKOM in njegovimi prijatelji
Preberite tudi: Človek sam po sebi ni niti slab niti dober
