Ali znamo v življenju uživati ali užitek vedno odlagamo na poznejši čas, ko bomo dokončali vse naloge, ki smo si jih zadali? Da bi v življenju lahko uživali in ugriznili v vse njegove sadove, moramo prej spoznati svoj notranji svet in se naučiti postavljati vprašanja, kot so: Kaj si želim? Kako se počutim?
Vsi zelo dobro vemo, kaj je depresija. Če vanjo nismo padli sami, zagotovo poznamo koga, ki je (redko ali pogosto, bolj ali manj) depresiven. Depresija je ena največjih psihičnih težav 21. stoletja, v samem jedru depresije pa je nehedonizem.
Nehedonizem je nezmožnost uživanja v življenju. Naj gre za hrano, druženje, potovanja, seks, ples, delo ali igro z otroki – oseba, ki trpi za nehedonizmom, preprosto ničesar ne občuti. To je stanje čutne in čustvene zadržanosti, mrtvila in nezavzetosti za kar koli. Človek gleda, vendar ne vidi, posluša, a ne sliši. Dotiki in vonji ostajajo na površju, vse ima enak okus. Takšno pasivno sprejemanje dražljajev, ne da bi zares zakopali v življenje, človeka pusti praznega in brez življenjske energije.
Daleč od sebe
Dokler vlada nehedonizem, je vse brez smisla. Vseeno nam je tako zase kot za druge. Najraje bi nekako pobegnili od sveta, ki je kljub vsemu vsako jutro še vedno tukaj, z vsemi svojimi zahtevami in pričakovanji. Na obzorju ni ničesar, proti čemur bi se izplačalo iti, vse tisto, kar nas je nekoč veselilo, pa je po nekih nepojasnjenih procesih izgubilo ves svoj sijaj.
To stanje vpliva tudi na spomin. Da bi brezciljnost in brezperspektivnost podkrepil še s tehtnimi razlogi zanju, um iz spomina vleče le res najgrše spomine: spomine na razočaranja, neuspehe in dogodke, ki so nas prizadeli. Takrat nekateri posežejo po antidepresivih, alkoholu in omamnih drogah, drugi se zatečejo v osamo, spet tretji se s kratkimi ljubezenskimi aferami podajajo v brezupno iskanje užitkov.
A kako lahko užitek kar izgine? Poti, ki vodijo v nehedonizem, je kar nekaj, med njimi pa so:
- razdajanje sebe za napačne ljudi;
- dolgotrajno zanemarjanje svojih potreb in želja;
- rušenje življenjskih vrednot in idealov;
- prepoved uživanja, spontanosti ali zabave.
Človek načeloma uživa v tem, da se razdaja in predaja, a v času čustvenega dozorevanja se mnogi med nami razdajajo za napačne ljudi, za tiste, ki jim ničesar ne vračajo. Naj gre za partnerja, prijateljico ali družinskega člana, ko svoja čustva usmerimo k nekomu, ki se na njih ne odziva, je tako, kot da bi se razdajali za prazen nič. Čez določen čas se naša kapaciteta za dajanje izčrpa, izgubljati začnemo vero v ljudi in ne zmoremo dati niti tistim, ki bi nam zares z veseljem v isti meri vrnili.
To se pogosto dogaja vzporedno z zanemarjanjem lastnih želja in potreb. Če na prvo mesto vedno postavljamo druge, smo jim vedno na voljo, jim svetujemo, pomagamo in se pri tem sploh ne vprašamo, kaj si sami želimo in kako se počutimo, se bomo prav tako v nekem trenutku ‘izpraznili’. Pa ne zato, ker bi imel vsak med nami v sebi omejeno količino energije, navdušenja in čustev, temveč zato, ker sami sebi nenehno pošiljamo sporočilo, da so drugi pomembnejši od nas samih. S takšnim samaritanskim in požrtvovalnim vedenjem pravzaprav sebi dajemo vedeti, da smo nepomembni, zadnji na seznamu.
Nepomembnost je v sami srži nehedonizma. Zunanji svet je tu, vendar nas ne doseže. Notranji svet je prav tako tu, vendar ga mi ne dosežemo. Odmaknjeni, oddaljeni od vsega, dozdevno na varnem nehamo živeti in začnemo životariti. Ko nam je vse (tudi mi sami) nepomembno, življenje postane embalaža brez vsebine, brez užitka.
Do občutkov nepomembnosti lahko pride tudi zaradi razočaranja nad življenjskimi ideali. Naj gre za ideal partnerske ljubezni, ideal družine, ideal pravičnega sveta (ali pa nekaj četrtega), ko tega ideala ne dosežemo (ideali pa so že v osnovi nedosegljivi, sicer to ne bi bili ideali), smo razočarani in zmedeni, saj nimamo več cilja, ki bi si ga želeli doseči.
Takrat nam ne preostane drugega, kot da zberemo moči za izgradnjo novega vrednostnega sistema, ki deluje tudi v resničnem svetu.
Tomica Šćavina
Preberite še:
