N.Z. | 10. 7. 2020, 12:00

Elizabeth Lesser: »Duša nam ves čas pošilja sporočila!«

profimedia

»Odkar sem feniksovo perut začutila na svojem ramenu, včasih lahko njeno težo na drugih ljudeh zaznam precej prej, preden se je zavedo sami. Že leta gledam prijatelje, družinske člane in ljudi na svojih delavnicah, kako se obračajo bodisi k njeni sili, ki jih vabi, bodisi stran od nje. Včasih jim dam Goethejevo verižno pismo ali jim povem zgodbo iz svojega življenja, če mislim, da bodo kos potisku čez rob. Večinoma pa samo opazujem. Molim, da bi našli pogum in stopili v plamene.«

Soustanoviteljica največjega središča za osebno rast in duhovni umik na svetu, Inštituta Omega, in avtorica knjige Feniksov proces, ki je postala prodajna uspešnica New York Timesa, ima za seboj močno življenjsko zgodbo.

Rojena v petdesetih letih prejšnjega stoletja je odraščala v ene od ’popolnih’ predmestij na Long Islandu.

Na šolskem igrišču je z vrstniki skakala s kolebnico in med vajami za jedrski napad čepela pod klopmi. V materinih revijah s cvetličnimi aranžmaji in recepti za kosila na zahvalni dan so se občasno vendarle pojavljale tudi fotografije Vietnama in črncev, ki so korakali po ulicah ameriških mest. In ko so Beatli prvič preleteli Atlantski ocean, jih je Elizabeth pričakala.

V šestdesetih in sedemdesetih se je nato pridružila vsaki revoluciji, ki se ji je lahko: od Woodstocka do ženskega gibanja in selitvi hipijev nazaj v naravo. Svojega prvega moža je spoznala, ko so gradili park za brezdomce na zapuščenem newyorškem zemljišču. Z njim se je odselila iz mesta in spoznala učitelja meditacije, se preselila v Kalifornijo in potem, ko je on opravil zdravniški staž, ona pa postala učiteljica, ustanovila duhovno komuno, ki je bila zgolj predhodnica sedanjega Inštituta Omega.

Prvič v zgodovini: iz rože, ki raste tudi pri nas, so ustvarili pravi diamant

A preden se je Inštitut lahko rodil, so prišle težave. Ljubezen in prevara, strast in odgovornost, izguba in dvom. Vzkalile so v skritem kotičku srca in jo odpeljale v temne gozdove življenja.

»Biti človek pomeni biti izgubljen v gozdu. Nihče ne pride na svet z jasnimi navodili, kako priti od točke A do točke B, ne da bi zašel v gozd zmede, katastrofe ali zločina. Čeprav je ta gozd mračen in nevaren, prav tam odkrijemo svojo moč. Vsi poznamo ljudi, ki vedo povedati, da je bil rak, ločitev ali stečaj zanje največji dar v življenju – da prej, preden so se telesno, čustveno ali finančno sesuli, niso vedeli, kaj so, kako se počutijo in kaj želijo. Preden so se spustili v temo, do jemali več, kot so dajali, ali pa so bili otopeli, polni strahu, oboževanja ali samopomilovanja. Trenutki, ko so bili v najhujši stiski, so jih spravili na kolena; postali so ponižni; odprli so se. In kasneje, ko so se spet sestavili, so odkrili jasnejši občutek smisla in novo strast do življenja.«

Elizabetha je šla skozi takšno obdobje odpiranja prvič že ob ločitvi od prvega moža in odtlej skušala ostati budna.

Spreminjanje in preobražanje se namreč nikoli zares ne končata. Vedno znova nas kliče nekaj še večjega in še svetlejšega, ki si želi zasvetiti skozi nas. Življenje nam zato nenehno prinaša nove in nove izzive, energije tudi najbolj bolečih življenjskih izkušenj pa je vedno mogoče uporabiti za notranjo osebnostno rast. In ljudje, ki se za slednje odločijo, so običajno tisti, ki že slišijo klice svoje duše.

»Duša vam ves čas pošilja sporočila. Če redno slikate, pojete, pišete pesmi ali poslušate poživljajočo glasbo; če meditirate in molite; če se sprehajate v naravi, se ukvarjate s športom ali plešete, potem veste, kako je, ko ste v stiku z dušo. Začutiš reko, ki teče v tebi, radost. Kako teče reka skozi vas, čutite tudi, kadar pomagate nekomu, ki je v stiski, ko ste zaljubljeni, ko se prebijete skozi ogenj napornega podviga ali ko se končno predate boleči situaciji – ko se nehate boriti proti strahu in srčni bolečini ter vajeti predate nečemu višjemu. Ko se utrudite od stisnjenosti in se odprete – kar bo, pa bo – toku življenja, z dušo postaneta eno in začutite reko, ki teče v vas, radost.«

Pa vendar se tako pogosto upiramo temu toku reke.

Ker nismo uglašeni s klicem duše.

»Potovanje preobrazbe ima sto različnih imen: odiseja, iskanje svetega grala, velika iniciacija, proces smrti in novega rojstva, zadnji boj, temna noč duše, junakovo potovanje. Vsa ta poimenovanja opisujejo proces predajanja,« v knjigi Feniksov proces piše Elizabeth Lesser.

Ta proces, katerega katalizator so pogosto obdobja velikih težav, nas hkrati notranje stre, nato pa odpre za novo rojstvo, iz katerega izidemo močnejši, modrejši in prijaznejši.

Feniksov proces je potovanje, ki je pri vsakem človeku drugačno.

»Najbolj usodne situacije – izguba otroka, težka bolezen, tragedija, ki doleti ves narod – imajo vsekakor moč, da preobrazijo človekovo življenje, toda takšno moč imajo tudi manj travmatični dogodki. Vse je v načinu, kako pristopimo k spreminjajoči se naravi življenja; vse je v pogumu, da rečemo da vsemu, kar nam pride na pot; vse je v tem, kako poslušamo sporočila v plamenih in kopljemo za zakladom v pepelu.«

Elizabeth Lesser je na svojih številnih delavnicah opazila, da se pri mnogih ženskah feniksov proces začne takrat, ko same sebi priznajo, da so naveličane početi stvari samo zato, da bi ustregle drugim. Nato pa je postala pozorna še, kako gredo moški v plamene najpogosteje zato, ker so zaradi nezmožnost občutiti ljubezen in sočutje postali otopeli.

A bolj kot spol na osebni proces posameznika vplivajo specifike osebnosti, vzgoje in trenutne okoliščine ter potrebe.

»Vsak od naših spustov in ponovnih rojstev bo videti tako edinstven kot naš obraz. In skozi vse življenje bomo, medtem ko se bomo spreminjali in rastli, nosili na ogenj druge dele sebe ter se vsakokrat dvignili iz njega z novimi darovi.«

Goethejeva pesem

(V branje zgolj tistim, ki so že pripravljeni na feniksov proces!)

primus

Feniksov proces

Knjižna uspešnica Feniksov proces ni samo dokaz notranjega bogastva in potenciala vsakogar izmed nas, temveč zaupanja vreden vodnik do zdravljenja in osebne rasti.

Pokaže nam, kako se upiramo in kako predamo, kako obtičimo in kako rastemo in kako nesrečo spremenimo v uvid, žalovanje pa v radost. Pomaga nam odkriti, da se v nas vedno skrivajo neustrašno srce, jasen um in sijoča duša.

Knjigo lahko tudi virtualno prelistate na www.primus.si