Sedanji čas nas nagovarja, da si dovolimo priznati, katera smreka smo v tem obdobju. Potem pa, da se odpremo sočloveku. Ga prosimo za roko ali mu jo ponudimo v oporo.
Na pohajkovanju po zasneženi Jelovici mi je v »oko padla« od lubadarja zelo poškodovana smreka. Deblo povsem odprto, lubja v srednjem delu ni več. Smreka se mi je zdela tako prizadeta, da bi, po mojem laičnem poznavanju, opazovanju dreves, morala bila posušena. A pogled proti nebu me je osupnil… veje so zelene, drevo je živo, kot da je z njim vse v najlepšem redu. To dejstvo me ni spustilo naprej. Kako je to možno? Stojim tam, opazujem in iščem odgovor. Pa se mi le posveti. Okoli sebe ima še dve smreki. Tesno skupaj rastejo, tvorijo energijski trikotnik. In zato je ta zelo prizadeta smreka lahko še pri življenju. Ker jo podpirata dve drugi. Morda bo kakšen gozdar drugačnega mnenja. Jaz sem ob teh treh smrekah dobila močno sporočilo: Tudi ljudje potrebujemo podporo en drugega. Tako sobivanje, da si dovolimo samostojno dihati. Kadar se potrebujemo pa se naše roke dosežejo in tvorijo močen oprijem.
Trenutni časi kažejo, da je še kako potrebno biti človek človeku. Videti, ko je nekdo v stiski. Mu poskušati pomagati najti pot iz globeli. Ob tem je pomembno tudi zavedanje, da ni rečeno, da nam bo on to dovolil. Ali da je pot, ki se nam zdi prava, taka tudi za sočloveka. Verjetno je vsak že bil priča situaciji, ko se je nekomu poskušalo pomagati, ta pa je bil ob tem ali po tem razočaran. Zato tukaj delujmo po principu: vprašanje več, domneva manj.
Čas v katerem živimo, nas spodbuja, da se toliko odpremo, da poskušamo zaznati tisto trenutno »ranjeno drevo« med seboj. Po drugi strani pa... dovoliti si biti samo človek. Povedati, kadar smo v stiski. Ne da ves čas igramo Super-women-men. Že dolgo smo družba samih uspešnih, srečnih ljudi. Oooh, kako prenapihnjen balon. Vsak zase je odgovoren, da izstopi iz njega, dokler še ne poči.
Težkih situacij je sedaj ogromno. Nekateri uspejo priznati, večina še ne. Nekomu gre lažje z jezika, da nima sredstev za preživetje. Drugi tudi to ne. Da je v psihični stiski, je še težje povedati.
Opažam, da ni enostavno prositi za pomoč tudi zato, ker vsak zase misli, da je edini, ki se mu je ustavilo na sredi poti. A to sploh ni res, le od daleč vse izgleda lepo. Ga ni človeka, ki se ne bi kdaj znašel v vlogi prizadete smreke. To je življenje.
Na nas je, da si vsak poišče »svoja dva drevesa«, ki mu bosta v oporo. Včasih so dovolj sorodstvene, prijateljske roke. Drugekrat je potrebno poiskati strokovno pomoč. V tem času je na razpolago tudi brezplačna psihoterapevtska pomoč. Verjamem, da bo marsikdo od strokovnjakov, ki še ni pomislil na to, spustil ceno, če mu nekdo pove, da ni v dobrem finančnem stanju. Le potrebno je narediti prvi korak in poiskati pravo pot za sebe.
Sedanji čas nas nagovarja, da si dovolimo priznati, katera smreka smo v tem obdobju. Potem pa, da se odpremo sočloveku. Ga prosimo za roko ali mu jo ponudimo v oporo.
Vedno imejmo v mislih te tri smreke, ki jim bo sigurno uspelo premagati trenutno stisko. Ker imajo ena drugo.
Ljudje pa (si dovolimo, da) imamo eden drugega.
LJUDJE SMO KOT OTOKI. LOČENI NA GLADINI. A POVEZANI V GLOBINI. C.Sagan
Tatjana Miljavec
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
