Ali govedo sanja o travniku in planinah, ki jih ne pozna?

Želimo si le eno; da bi človek v vsaki živali opazil dušo, ki tako kot on zgolj hrepeni po sočutju in ljubezni ter ji to tudi omogočil... Sledi odlomek iz knjižice Bratje živali, ki jo je v koncentracijskem taborišču Dachau napisal nemški pacifist Edgar Kupfer-Koberwitz.

"Nozdrvi vdihavajo vonjave, ki prihajajo v hlev od zunaj, ravno tako pohlepno kot vonj slame ali trave, ki živalsko dušo polni s slutnjo o nečem čudovitem, nečem, kar mora biti nekje v daljavi, tam daleč, od koder izvirajo te dišeče rastline. Veriga pa priklepa. Samo eno ostaja – molčeča vdanost in morda sanjarjenje. Ali govedo sanja o travniku, gozdu, njivi in planinah, ki jih ne pozna?

Enkrat letno verigo odpnejo. Krava z negotovimi koraki zapusti hlev. Stopa plaho in boječe, udarci jo vodijo na dvorišče. Zadržijo jo. Sonce sije, očem povzroča bolečine. To je tuje, neznano okolje, ni pašnik. Tu so hišne stene, lopa, morda celo kakšno drevo. Krava vsega tega ne vidi in ne dojema, ker je vznemirjena zaradi nenavadnega dogajanja; negotova je, boječa, kajti zapustila je svoje običajno okolje.

Tukaj stoji še nekdo: sopihajoč bik, poln energije. Krava ga ne pozna, ne more povohati njegove kože, da bi ga spoznala, v njegovemsopihanju sluti brutalnost. Kravo držijo in dovolijo biku, da jo naskoči. Trzne, hoče pobegniti, se izmuzniti. Z ene strani jo držijo in tepejo, na drugi strani pa jo posiljuje sopihajoč mogočen bik, ki se z vso brutalnostjo parjenja spravi nanjo. To je bil le kratek krč. Nasilje zmaga. Krava se preda in končno se tudi v njej prebudi sla lastnega spola in bridkost se spremeni v slast. Kakor hitro se sopihajoči bik, ki ga je komaj prav videla, odmakne, jo odvedejo nazaj v hlev, z verigo jo priklenejo h koritu.

Težave z alergijami? Lahko vam pomaga poseben semafor

Šele ko preteče leto dni, jo spet odpeljejo ven, po istem hodniku. Ves ta čas je živela v mračnem, ozkem zaporu, jedla, stala in ležala, pripeta na verigi, ki je ne odstranijo niti tedaj, ko v bolečinah rojeva. Ko novorojeno tele leži poleg nje, ga srečna in utrujena ljubkuje. Nekaj novega je stopilo v njeno življenje, v njeni živalski duši se zbudi blažen občutek. Ujetnica zdaj ni več sama, skotila je potomca, ob njem je začutila nebeški občutek materinstva. Njena sreča pa ne bo trajala dolgo. Kakor hitro bo njen teliček začel sam jesti in se bo lahko odpovedal materinemu mleku, ji ga bodo odvzeli in privezali v drug del hleva, kjer ga mati morda sploh ne bo videla.

Uboga krava po svoje kliče otroka. Ljudje veliko govorijo o materinski ljubezni, nadeli so ji celo svetniški sij; zdaj pa ne slišijo joka, krikov in rotenja obupane matere. Pretreseni so in prelivajo solze, če človeški materi ukradejo otroka, in mislijo, da krava ni čuteče bitje. Ker ne uzrejo solz, verjamejo, da krava ne joka. Ker ne slišijo besed, menijo, da krava ne prosi za svojega otroka nazaj. Njenega rotenja ne razumejo in menijo, da krava ne izraža čustev. Njene govorice enostavno nočejo razumeti, ker bi sicer morali njeno rotenje uslišati in to bi bilo lahko neprijetno; bolj praktično je, da ločijo mater od otroka, saj to prinaša velike koristi.

Kravje mleko je pravzaprav namenjeno teletu. Namesto otroka, ki so ga odtrgali od nje, namesto tega ljubljenega bitja, ki je razsvetljevalo in delilo njeno samoto, pride človek in jo molze, iz vimena ji jemlje hrano za njen naraščaj. Nazadnje bo še hvaležna, ker bi ji nepopito mleko povzročalo boleče trpljenje, kajti narava je določila, da ga tele posesa iz njenega telesa.

Potem se njeno življenje ponavlja po enakem vzorcu: veriga – korito – jasli – stoja – ležanje in sedaj še molža. Zatohel zrak in zidovi, le nekaj svetlobe skozi majhna, motna okna. Žival pa ostaja tesno vklenjena kot ujetnica, katere trpljenje in izgubo izkoriščajo drugi v svojo korist in iz nje kujejo dobiček. Kajti vedno je tako: največ dajejo ubogi, revni.

Vprašam se, ali uboga žival, pripeta na verigo, sanja o dišečem senu, o doživljaju z bikom, ali se spominja materinske sreče ob svojem teličku? Upam, da ima vsaj to."