Barve na risbah vaših otrok veliko povedo o njihovem notranjem svetu, o njihovih čustvih, mislih in občutkih, ki jih ne znajo ubesediti. Naučite se njihovega jezika in jim pomagajte, da se izrazijo. Z nasveti kromoterapevtov lahko k njihovemu otroštvu veliko doprinesete.
V prvem letu življenja otroci razlikujejo med črno in belo, kmalu pa začnejo prepoznavati tudi rdečo. Predšolski otroci se odzivajo na rdečo, modro in rumeno, okrog šestega leta pa že prepoznajo oranžno, zeleno in vijoličasto.
Ko otrok odrašča in se razvija, iz mavričnega spektra izbira svoje najljubše barve. Otrokova najljubša barva nam pove več o njegovem značaju, telesnem, čustvenem in duševnem stanju ter razvoju.
Nariši mi ...
Otroci se veliko lažje kot z besedami izražajo z barvami, saj njihovo besedišče in sposobnost ubeseditve misli in čustev še ni na tako visoki ravni.
Z rastjo in razvojem otroka se njegova najljubša barva lahko iz dneva v dan spreminja. Včasih pri najljubši barvi vztraja teden ali mesec dni in takrat je treba temu posvetiti pozornost.
Enako velja, če otrok dlje časa določene barve ne mara. To nam pove več o njegovih značajskih potezah, lahko pa nam razkrije čustveno težavo.
Na izbiro najljubše barve ne skušajte vplivati, otroku dajte le barvice in papir ter jih prosite, naj na primer narišejo mavrico: začnejo naj z najljubšo barvo, na dnu pa naj bo tista, ki je ne marajo. Otroka lahko tudi vprašamo, katera kombinacija barv mu je najbolj všeč.
Barve ne razkrivajo zgolj čustev in misli, temveč tudi opozarjajo na to, kakšen odnos ima otrok do svoje okolice, staršev in prijateljev.
Priljubljeni barvi, ki ju otrok postavi na prvo in drugo mesto, predstavljata značajske poteze, ki jih trenutno razvija, barvi na predzadnjem in zadnjem mestu pa poteze, ki jih noče razviti, zato na tem področju potrebuje malo pomoči. Če so na prvem mestu rdeča, oranžna ali rumena, govorimo o odprtem in svobodnem značaju.
Če so zgoraj omenjene barve na zadnjih mestih, gre ponavadi za zaprtega, sramežljivega ali negotovega otroka.
O pasivnem, introvertiranem značaju govorimo, če se na prvih mestih znajdejo modra, zelena, indigo ali vijoličasta. Ko otrok za najljubši barvi izbere eno toplo in eno hladno, je njegov značaj uravnotežen.
Ker se otroci iz dneva v dan razvijajo in rastejo, se iz dneva v dan lahko spreminjajo tudi njihove najljubše barve, ki nam pripovedujejo, katera značajska poteza je določeni dan v ospredju. Pripoveduje nam, kako se otrok počuti med določenimi ljudmi in v okolju, v katerem je: v šoli, vrtcu, doma ...
Otroci se najlažje učijo, če vključijo več čutov hkrati. Kromoterapija oz. terapija z barvami spodbudi prav to. Vonj je zelo pomemben, a vsak vonj oddaja vibracijo neke barve. Ko se barva in vonj povežeta, si otrok določene stvari veliko bolje zapomni.
Prave vibracije
Učenje z barvami je zelo učinkovito. Ko npr. otroci rišejo s prsti, uporabljajo tako um kot telo, pri dejavnosti pa sodelujeta obe polovici možganov. To je zelo koristno za učenje novih besed in za razvoj ustvarjalnosti.
Na razvoj misli in na motoriko dobro vpliva glasba, ki pospešuje proces učenja novih pojmov. Vsak ton v glasbi oddaja vibracije na določeni frekvenci, ki se ujemajo z določeno barvo.
Poslušanje klasične glasbe (npr. Bach, Vivaldi ali Händel) med šolsko uro lahko znatno izboljša zbranost in poviša stopnjo pozornosti. Takšna glasba sprošča in pomaga k osredotočenju, zaradi česar si otrok lažje zapomni učno gradivo.
Barve in njihova energija se izražajo tudi z ustrezajočimi oblikami, ki jih otroci rišejo, skrivajo pa se tudi v okusih, ki jih otrok mara ali ne mara, v vonjih, različnih dotikih. Prek njih lahko o svojem otroku veliko odkrijete ali celo vplivate na njegovo vedenje.
Stimulacija čutil
Otroci si lahko izberejo oblačila v barvi, ki jo tisti dan potrebujejo, da bodo lažje kos neki nalogi, z barvo pa so lahko v stiku tudi prek hrane, dotika, vonja ali risbe. Tako bodo v kromoterapijo vključena vsa njihova čutila, takrat pa bo ta tudi najbolj učinkovita.
Če si na primer želite, da bi otrok več jedel ali se aktivno vključeval v skupinsko delo, naj obleče kaj oranžnega, vi pa poskrbite za oranžen pogrinjek, ga okopajte z milom, ki diši po vanilji, mu za malico ponudite pomarančo, ga spodbudite, naj nariše krajec naraščajoče lune oziroma naj svojo risbo pobarva z oranžno.
Otroško sobo napolnite z blazinami, posteljnino ali deli pohištva v bež, barvi vanilje in smetane, ker vsebuje rjavo, ki je mešanica rumene in oranžne in ker je svetla, ni pa preveč agresivna.
Otroka lahko motivirate, da si predstavlja veliko pomarančo, na kateri sedi. Potem naj pove, kaj vidi in čuti. Ob tem bo najboljša podlaga rokovska glasba.
Če bi radi podrobneje spoznali želje, potrebe in težave, ki jih otrok ne zmore ubesediti, mu lahko predlagate tematiko risbe, nato pa poleg barv analizirate še oblike in črte.
Z otrokom se lahko pogovorite in ga prosite, naj vam, kot ve in zna, razloži, kakšnega okusa in vonja je objekt na sliki, kakšna občutja vzbudi pri njem, ko se ga dotakne, in kakšna, ko ga samo gleda.
Vsak odgovor se bo navezoval na določeno barvo, zato boste ugotovili, katere barve tvorijo njegovo mavrico, katere so najbolj v ospredju, oziroma katerih nima rad. Tako lahko odkrijemo težave, ki ga tarejo.
Vsi otroci imajo radi rdečo in jo radi uporabljajo v svojih risbah. Pozorni bodite na to, ali otrok uporablja samo rdečo, ali pa jo uporablja v enaki meri kot druge barve.
Če uporablja samo temno rdečo, morda v sebi nosi veliko agresije, željo po maščevanju, je prepirljiv in se norčuje iz drugih otrok. "A vse je odvisno od odtenka barve; če otrok uporablja svetle odtenke, gre za kvalitete oz. vrednote, ki jih nosi v sebi.
Bolj kot je barvna paleta pestra, bolj kaže na razvoj in odprtost otroka. Strah oz. pogum se izražata v umazano rumeni barvi oz. tudi v temno zeleni, ki izraža strah," opozarja barvni terapevt Bojan Nikolić iz Anege.
Seveda je veliko odvisno tudi od drugih barv, ki se na risbi pojavljajo, pa tudi od oblik, ki jih je največ: so to krogi, trikotniki, kvadrati ali samo črte?
Pozorni moramo biti tudi na to, kakšne so črte, ali obstaja ravnotežje med uporabljenimi barvami in oblikami, ali pa je zastopana samo ena barva oziroma lik.
Obenem opazujmo, ali se kakšna barva oziroma lik na risbah sploh ne pojavlja, saj nam to utegne razkriti otrokovo težavo. Zakaj otrok ne mara te barve? Česa ga je strah? Treba je najti razlog. Enako lahko raziskujemo pri glasbi, vonju in okusu.
Če je na otrokovih risbah stalno prisotna določena barva, ima otrok v sebi preveč energije, ki jo ta barva zastopa, to pa je lahko škodljivo. Rešitev je uvedba komplementarne barve, ki se je otrok izogiba, saj ta predstavlja njegovo težavo: morda težavo z družino, s prijatelji ...
Dober primer je nemiren in agresiven otrok, ki se je ves dan ukvarjal s športom in je zvečer frustriran.
"Z aktivnostjo je otrok pridobival rdečo barvo, telo pa mu bo zvečer najbolje napolnila rumena, da se bo otrok še dodatno umiril, pa uporabite hladnejše barve modre, ki pomirja, vijoličasto ali pa zeleno, ki vzpostavi ravnovesje v telesu," svetuje barvni terapevt Bojan Nikolić.
Podoben primer je otrok, ki je ves dan sedel pred računalnikom, pri čemer je bil telesno povsem nedejaven, a je zvečer kljub vsemu agresiven in nervozen, saj je prišlo do prevelike akumulacije rdeče energije, zato takšen otrok za pomiritev in sprostitev potrebuje veliko zelene (komplementarne) barve.
Pastelne barve
Pastelne barve vsebujejo veliko bele, ki osnovno barvo naredi nežnejšo. So barve duše in ustvarjajo občutek lahkosti.
Vibracije pastelnih barv so zelo mehke in nežne. Te barve so najbolj všeč majhnim otrokom, ki še niso popolnoma 'prizemljeni' oziroma nimajo še razvitega uma in razmišljanja. Pri deklicah moramo omeniti tudi roza barvo.
"Roza je enakovredna zeleni – gre za isto vibracijo, le da ima zelena moški, roza pa ženski princip, in če fant izbere roza barvo, to nakazuje, da je zelo nežna duša, pravi Nikolić. Otroci, ki jim je všeč rožnata, zahtevajo veliko nežnosti in pozornosti, radi se crkljajo, kot da bi bili dojenčki. Rožnata obenem pri otrocih umiri agresivnost. Kaj pa je z najstniki, ki imajo radi neonske barve, takšne, ki se svetijo v temi? Neonske barve spodbujajo vsa čutila. Vidimo jih od daleč, celo v temi. Neonske barve pri mladih budijo občutke avanture, vznemirjenja, zabave in spontanosti. Te barve so razigrane, prav to pa je tisto, kar mladi iščejo!
Značajske lastnosti
Otrok, ki si izbira samo tople barve in oblike (rdeča, oranžna in rumena), je ekstrovertiran, željan sprememb, vedno pripravljen na nov izziv. Privlači pozornost drugih otrok in je dober vodja. Drugi otroci ga občudujejo, saj ima močno voljo in je ambiciozen. Takšen otrok potrebuje okolje, ki se bo prilagajalo njegovim dejavnostim.
Če otrok vedno izbira hladne barve (zelena, modra, indigo in vijoličasta), je njegov značaj pasiven in bolj usmerjen k drugim. Vedno je pripravljen prisluhniti mnenju drugih, pripravljen je na kompromise in se trudi zadovoljiti ljudi okrog sebe.
Takšen otrok ima rad mir in tišino in se pogosto umakne od zunanjega sveta, ki je zanj prehrupen. Drugi otroci v njem vidijo dobrega prijatelja, ki sledi navodilom. Otrok je zaprt vase in za to, da bi se počutil varnega, potrebuje okolje, ki ni tako stimulativno.
Nevtralen značaj ima otrok, ki so mu najbolj všeč siva, rjava, bela in črna. Takšen otrok je v fazi sprememb. Otrok, ki si izbira tako tople kot hladne in nevtralne barve, ima rad vse barve, potrebuje okolje, polno različnih dejavnosti, da se ne bi dolgočasil. Takšen otrok je nagnjen k menjavi dejavnosti in razpoloženja.
"Če prevladujejo svetli odtenki (bela), otrok razvija oz. se mu razvijajo potenciali v pozitivnem smislu, če prevladujejo temni odtenki (črna), pa je to že znak, da se v otroku dogajajo neke blokade. Črna predstavlja obrambo, zaščito, in ker je gosta, to lahko pomeni tudi to, da pogreša toplino, saj črna akumulira toploto, bela pa jo prepušča," opozarja barvni terapevt Bojan Nikolić.
V kromoterapiji se indigo barva ne uporablja, uporabljajo se samo t. i. čiste barve, t. j. rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, vijoličasta. Pri analizi osebnosti po barvnem spektru ima indigo barva svoje mesto (6. čakra), za zdravljenje se uporablja vijoličasta.
Dr. Gordana Mirković, priredila: Petra Arula, foto: shutterstock
Za strokovno pomoč in pregled članka se zahvaljujemo strokovnjaku za barve in barvnemu terapevtu Bojanu Nikoliću.
Preberite si še:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
