Besedo sprememba ljudje običajno enačimo z nečim novim, drugačnim. Že po naravi se nam ob tem vzbudi pozornost in se pojavi kanček nezaupljivosti, saj nekaj novega pomeni »drugačno od tega, kar je zdaj«.
Ljudje se v dojemanju novosti navadno razvrščamo v dve skupini: tisti, ki raje ohranjajo zdajšnje odnose in razmere, in drugi, ki na vsako spremembo gledajo kot na pozitivno priložnost oziroma rast. Naravno je, da v notranjem dialogu s seboj pridemo do želje, da bi kakšen del sebe spremenili: svojo navado, odnos s partnerjem, izboljšali samodisciplino in koncentracijo, prehrambne navade itd. Predstopnja, da lahko pridemo do teh želja, pa vsebuje stik s seboj, svojimi čustvi, hkrati pa pomeni tudi to, da začutimo resnično željo in zdravo jezo, da temu tudi sledimo. Pomeni, da sprememba nikoli ne pride čez noč.
Zakaj je ravno sprememba nekaj tako težkega?
Ljudje pogosto naredimo napako, da se želimo spremeniti čez noč, na način »vse ali nič«. Pri vsaki zdravi spremembi so padci del normalne poti do dejanskega spremenjenega stanja. Hkrati nas ti instant recepti običajno demoralizirajo, da se počutimo naravnost ujeti v svojem poskušanju. Tako se človek pogosto znajde v začaranem krogu poskušanja in obupavanja. Na tem mestu je pomembno, da ne odnehamo.
Pogosto tudi poskušamo, predlagamo, insinuiramo tudi drugim pomembnim ljudem okoli sebe, da bi bilo dobro, če bi se ti spremenili, da bi začeli delati nekaj drugače. Pogosto se tovrstne zgodbe odvijejo tako, da se naslovnik počuti užaljenega, napadenega in osramočenega. Že sama indikacija, da naj bi se spremenil, pomeni, da z menoj nekaj ni v redu. Tako lahko kaj hitro razumemo, da določen del naše osebnosti ali značaja drugemu ni všeč. Ob tem, ko sočloveku ponudimo pomoč, je nujno potrebno imeti sočutje, da ga ne napadamo (oziroma njegove osebnosti) ali da ne izzovemo nekakšnega dvoboja, »kdo vidi prav in kdo ne«. Ob ljubljeni osebi bomo nežno in sočutno vztrajali pri doseganju sprememb, ki si jih bo tudi sama želela.
Doseči osebni premik pri sebi je običajno zares težko, pri tem pa je ironično, da je edino, kar je stalno v tem življenju – sprememba. To, da se spremenimo, povzroči tudi proces spremembe nevronskih povezav v naših možganih. Te povezave so temelj vsake človekove spremembe, a ta je zelo hitro onemogočena, če pomislimo na naš DNK. Ljudje si med seboj radi zatrjujemo, češ, »takšen sem se rodil, ne morem drugače, podedoval sem to po svoji mami«. Nevroznanost nas tukaj nenehno opogumlja, saj nam predstavlja sposobnost epigenetike, ki ob zunanjem vplivu odnosov iz našega okolja omogoča preoblikovanje izražanja našega genskega materiala. Izkušnje odnosov nam lahko pomagajo, kateri geni bodo v našem telesu sproščeni in kateri ne. Četudi smo tovrstno gensko zapuščino prinesli »s seboj«, je tukaj neverjetna moč našega uma in možganov na naši strani.
Sprememba je naša stalnica in pomembno je, da ima tudi človek glavno besedo. Pogosto v pogovoru slišimo, da je življenje prehitro teklo, kot sogovorci pa dobimo vtis, da »ni bilo mogoče sovplivati na izid življenjskih dogodkov«. Tukaj je samo vprašanje, koliko si teh sprememb želimo in ali tej želji sledimo. Življenje nas nenehno nežno premetava kot ladjo na morju življenjskih dogodkov in izkušenj z ljudmi, ki pomembno vplivajo na nas. Naša naloga je, da kot kapitan te ladje imamo toliko stika s seboj in svojim zemljevidom čustvenega jaza, da nam krmilo uspe močno obdržati v smeri, kamor si tudi sami želimo.
Staš Žnidar, mag. ZDŠ, psihoterapevt, inštitut za psihoterapijo in svetovanje SENSUS
- Poglejte si še: Ko smo nesrečni, je čas za spremembe v življenju
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
