Ljudje imamo možnost odnosov na treh ravneh

16. 1. 2024
Deli
Ljudje imamo možnost odnosov na treh ravneh (foto: Profimeida)
Profimeida

Bi se zaljubili sami vase?

Določene fraze ali stavke v življenju tako pogosto slišimo, da nam postanejo samoumevni in zato izgubijo moč. Osebna rast, stik s seboj, ljubezen do sebe… Zdi se, da so nam ti pojmi popolnoma jasni in postanemo imuni na pomembno vrednost, ki nam jo sporočajo. K temu močno pripomore tudi sodobni marketinški pristop, ki deluje po principu takojšnje zadovoljitve potreb, kar nam je postalo nekako blizu. Ni prostora za potrpežljivost in vztrajanje, ker nam je težko zdržati ob nekom ali nečem. Sprememb si želimo takoj.

Biti zaljubljen je eden takšnih pojmov. Največkrat ga uporabljamo, kadar hočemo povedati, da je nekdo srečen in zadovoljen. Kako se ponovno zaljubiti v svojega moža, v življenje, v svoje delo, službo, kariero, kako ostati večno zaljubljen, itd., so stvari, ki se kažejo kot zaželene v življenju človeka.

Bistvo je na nečem zunaj nas, na nečem, kar nas lahko osreči in osvobodi, prinese zadovoljstvo. Kot da smo lahko večno srečni, če smo npr. večno zaljubljeni. Zunaj sebe iščemo stvari, ki nam bodo zapolnile lastne vrzeli, vrnile lastno vrednost, zaupanje v nas same, dale občutek želenosti, sprejetosti…

Ne dolgo nazaj sva bili z dobro prijateljico na »maratonski« kavi. Zaupava si in se druga ob drugi počutiva varni. Po dolgem in počez sva obdelali temo o vpogledu vase. Prešinila me je zanimiva misel, in sicer: Kaj če bi se zares zaljubili v SAMEGA SEBE? Enako, kot se zaljubimo v nekoga drugega.

KO SE ZALJUBIMO V NEKOGA…

Ko nam nekdo postane dovolj pomemben, ga najprej spoznavamo. Zanima nas, kakšen je, kaj rad počne, česa ne mara, kaj so njegova hrepenenja, njegove bolečine, kaj si želi, po čem hrepeni, v čem je srečen in kaj ga dela nesrečnega, ob kom se počuti lepo in prijetno in koga ne vidi rad, kako se odziva, katere so njegove obrambe, katera čutenja so mu domača in prijetna in ob katerih težko vzdrži. Ob spoznavanju človeka, katerega čedalje bolj čutimo in smo mu naklonjeni ter nas tudi telesno privlači, nam je všečen in prijeten, se v nas prebudijo prav posebna čustva.

Vanj se bolj ali manj močno zaljubimo. Takrat kemični proces v možganih povzroči, da se s tem človekom povežemo na prav poseben način. Drug na drugega delujemo in zdi se, kot da drug brez drugega ne moremo živeti. V njem vidimo le najboljše in najlepše. Stalno mislimo nanj in si ves čas želimo biti ob njem.

Seveda je namen zaljubljenosti prav v tem, da dva človeka poveže in na nek način »zaveže«, da bosta lažje vzdržala, ko teh lepih občutkov med njima ne bo več ali vsaj ne tako intenzivnih, ko bo slika drugega bolj realna.

Po fazi zaljubljenosti nastopi faza pravega odnosa in ljubezni. Ko nekoga sprejmemo takšnega, kot je, in ga imamo radi. To je tudi faza, ko se nam ob drugem vzbudijo čustva, za katera še sami nismo vedeli, da jih imamo. Težka in neprijetna čustva, s katerimi mi sami težko zdržimo.

Spet podoživljamo sami sebe, svoje strahove, globoko ranjenost, hrepenenja. Lepo je, če nas drugi v tem sprejme in razume. Ni čudno, da marsikdo v tej fazi odpove. Odide. Išče potrditve zase drugje. Išče srečo drugje. Osreči pa nas lahko le popoln vpogled vase, osredotočenost nase, na svoje želje, hrepenenja in prikrajšanosti. Ko bi ljudje vedeli, da se v času krize lahko ločijo le od odnosa, ki jih ne osrečuje in ne od človeka! Škoda je, da se to dvoje ne loči med seboj. Odnos se največkrat lahko popravi, nadgradi, če se tega oba vsaj malo zavedata.

KO SE ZALJUBIMO VASE…

Če se zaljubimo sami vase, gremo čez enake faze. Najprej moramo spoznati sami sebe. Se raziskovati. Priložnosti imamo seveda ogromno. Sebe in svoje telo namreč nosimo ves čas s seboj. Svoj um in razmišljanje tudi. Spoznavati sebe bi torej lahko pomenilo spoznavati resnico o tem, s katerimi ljudmi nam je lepo, kdaj nam srce zapoje in kdaj zajoče, spoznavati ali se radi smejimo in čemu oz. komu,  spoznavati, kje radi preživljamo svoj čas, kateri trenutki nas osrečujejo in kateri ne.

Ko se dodobra spoznamo, smo si tako zelo všeč, da se kar zaljubimo: vase, v svoje telo, ker je edinstveno in nas bo spremljalo do smrti ter nam služilo za tisto, kar radi počnemo in v čem uživamo. Zaljubimo se v svoja čutenja, hrepenenja in doživljanja: v vznesenost, pogum, strast, moč. V tej fazi smo neizmerno radi v svojem telesu.

Na misel nam ne pride, da bi ga kritizirali ali zanemarjali. Preprosto letimo sami s seboj. Ta faza nam omogoča, da se močno povežemo sami s seboj, najdemo s seboj stik, brez katerega ne moremo živeti. Kajti v naslednji fazi bodo prišla občutja, kjer bo resnično potrebno biti močan, da bomo sami s sabo lahko zdržali, preživeli in se ne ločili ter da bomo ostali celota: telo, čustva in um. Četudi se telo spreminja, vemo, da je naše in edinstveno.

Sprejeti lastno spreminjanje je pogum, ki spremeni nemoč v moč, šibkost v dostojanstvo. Sprejeti vsa čutenja kot pomemben del sebe in vse, kar je težkega, vzeti kot izziv, kako še kaj novega spoznati o sebi. Čutenja nam kažejo, v katero smer moramo ter kje še ne zmoremo sami s seboj. In kar je najpomembnejše: pomagajo nam, da lahko ostanemo osredotočeni nase in ne posvečamo prevelike pozornosti drugim.

Ljudje in stvari okoli nas so le ogledala, ki nam v tistem hipu kažejo, kje v življenju smo. Enako, kot ostati celota je dragoceno spoznanje, katere občutke pa je vseeno potrebno spustiti, da gremo lahko naprej (npr. strahove, ki nas ustavljajo in vlečejo nazaj na poti spoznavanja in lastnega razvoja). Torej najti sorazmerje med vzdržati in spustiti, torej ustvarjati nov odnos s sabo ob spuščanju starega.

Zdržati pomeni vztrajati tam, od koder bi najraje odšli, se zapustili, ločili. Od samih sebe bi zbežali in se rajši osredotočali na druge: čakali odziv drugih in verjeli v to, da nas ta lahko pomiri in osreči, iskali srečo ali vzrok za nesrečo v drugih, iskali svobodo v novih ljudeh in priložnostih, verjeli, da nam omejenost in slabe občutke povzročajo drugi in ne lastni težki, tesni in zakoreninjeni vzorci in konstrukti. Beg od samega sebe pomeni beg od priložnosti, da se dokončno spoznamo in vzljubimo take, kot smo.

LJUDJE IMAMO MOŽNOST MNOGOTERIH ODNOSOV

Ljudje smo edinstvena bitja. Imamo možnost odnosov na treh ravneh: sami s seboj, s sočlovekom in z Bogom. To nas dela celovite. Nam pomaga preživeti, tudi ko je videti, kot da se preživeti ne da. Dela nas srečne, svobodne, močne in modre. Verjemimo, da se vsak dan v nas samih lahko prepletajo vse tri faze: od spoznavanja samega sebe, do vznesenih občutkov zaljubljenosti vase in do zrele ljubezni, ko se preprosto imamo radi in ljubimo to, kar smo. Ljubiti sebe kdaj  pomeni tudi skregati se s seboj, včasih nesprejeti svojih občutij in si priznati, da še ne zmoremo.

Dati si priložnost pogledati v svojo zgodovino, ki nam pokaže pot za spreminjanje lastnih zakoreninjenih resnic, pustiti si vplivati na spoznanje, da je morda prav in res tudi kaj drugega, kot to, kar poznamo in nam je domače.

Verjeti, da so ljudje, ki pridejo in odidejo iz našega življenja, tu z namenom in smo pripravljeni vzeti iz teh odnosov, srečanj največ za našo rast in razvoj. Verjeti, da se vse v življenju, tudi najhujše, zgodi z nekim prav posebnim namenom.

Verjetno je utopična misel o stalni zaljubljenosti v nekoga. Če si želimo dolgotrajnega in stabilnega odnosa, je potrebna druga faza pravega, realnega odnosa. Sami vase pa se lahko zaljubljamo po mili volji, brez občutka slabe vesti. Tako bomo imeli vedno neizmerno veliko energije in moči za premagovanje vsakodnevnih izzivov.

In če nam kdaj ne gre… nič hudega. Vedno imamo koga, ki nam lahko pomaga in nam pove, da smo »samo« človek. Da nam ni potrebno vsega znati in da se celo življenje učimo-sami s seboj in ob drugem. In ko pridejo obdobja, da namesto sonca vidimo le meglo ali dež, priporočam maratonsko kavo s prijateljico!

Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije, Študijsko-raziskovalni center za družino, enota Domžale

Poglejte si še: 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez