Kolumna: Izbrati srečo

Takšne stavke slišim pogosto. Bolečina bližnjega boli, zažre se v žile in razjeda sočutno dušo. Vem, da ne morem nikomur odvzeti bolečine. Sem se pa pogosto trudila, da bi jo ublažila, utišala in jo vzela za svojo. Sčasoma sem sprejela, da ne moreš tuje bolečine prevzeti nase. To je namreč prav tako nespoštljivo, kot da bi drugemu skušal odvzeti srečo. Lahko se le trudiš, da nikomur ne povzročaš bolečine. Kar se najbrž začne s tem, da je ne povzročaš sebi.

Ni potrebno vedno biti sonce. Je pa dovolj, da ne mečeš sence na tuja življenja.

Nesreča lahko postane dolgoletna podnajemnica tvojega notranjega sveta, če ji odpreš vrata. Če narediš prostor zanjo, jo sprejmeš in prijazno gostiš, se je navadiš. Sčasoma si brez nje ne predstavljaš življenja. In se je niti ne želiš več znebiti, ker se z njo udobno vrtiš v začaranem krogu.

Nesreča je nalezljiva, prenaša se iz generacije v generacijo. Ženske, ki so utelešenje Cankarjeve trpeče, požrtvovalne matere nehote prenesejo ''misli na druge, ne nase'' vzorec na svoje hčere. S pretirano skrbjo za druge, včasih celo na račun lastne sreče in zdravja, jim nevede sporočajo, da je trpljenje smisel življenja. ''Slovenske matere hči'' se nikdar ne vpraša: sem lahko srečna brez občutka krivde? Je moje življenje res moje ali pa je plod tujih pričakovanj? Lahko izberem svojo pot, četudi bom s tem nehote ranila druge? Ali lahko postavim sebe na prvo mesto? Lahko živim v skladu z lastno resnico? Lahko živim za danes, ne za jutri? Lahko rečem drugim NE in DA sebi?

Najbrž za sindromom ''slovenske matere hči'' trpi marsikatera ženska.

Simptomi so sledeči:

• potrebe drugega postavljaš pred svoje

• vedno rečeš DA drugim

• ne znaš reči NE brez občutka krivde

• poslušaš težave drugih in nikdar ne govoriš o svojih

• ne razmišljaš o svojih željah, potrebah in si jih ne upaš ubesediti

• se nenehno opravičuješ, četudi nisi naredila nič narobe

• ne čutiš sebe, svojega telesa, utripa svojega srca, lakote svoje duše

• ne dihaš globoko, temveč sopeš

• ne spiš zaradi skrbi

• se bojiš izražanja čustev, predvsem jeze

• v gozdu ne vidiš dreves, ker naravo uporabljaš kot sredstvo za reševanje svojih težav

• ne delaš zato, da živiš, ampak živiš zato, da delaš

• živiš na obroke, za tisti dan, ki si ga boš vzela zase – in ga najbrž nikdar ne bo

• stremiš k popolnosti in pozabljaš, da si popolna v svoji nepopolnosti

• podlegaš pritiskom okolice in živiš v skladu s tujimi pričakovanji

• se nenehno trudiš biti sonce in odganjati sence

• nikdar ne prosiš za pomoč, drugim pa jo vedno nudiš

• skrivaš sanje, jih nosiš v ogenj, da zgorijo

• vztrajaš v odnosih, kjer več izgubiš kot dobiš

• ne preneseš tišine, potrebuješ hrup, da utišaš svoje želje in slišiš tuja pričakovanja

• si žrtev škodljivih vzorcev in navad

• si ne dovoliš biti, temveč skušaš ugajati

• ne veš, da lahko izbiraš med preživeti in živeti, med nesrečo in srečo, med trpljenjem in življenjem.

Da imaš vedno izbiro, vedo že deklice, ki izbirajo svoje vzornice. Vsaka sicer po svoji logiki in iz različnih razlogov. Moja najljubša štiriletnica, ki me je podučila, da prijateljstvo pomeni podarjanje časa drugemu, si je podobno kot njene vrstnice izbrala Elzo iz Ledenega kraljestva. Elza ima namreč moč, da ustvarja snežne meteže, kar je sprva zabavno tudi za njeno sestro Ano. Toda sčasoma svoje moči več ne obvladuje in celotno kraljestvo spremeni v večni led. Nekega dne Elza nehote med igro rani Ano. Od takrat naprej živi v strahu, da bo ponovno poškodovala Ano, zato se ji izogiba.

Morda je tudi Elza ''slovenske matere hči'', ker ne želi nikogar raniti in poškodovati. In namesto, da bi sestri priznala svojo bolečino, jo odrine. Da bi jo obvarovala pred sabo. V 'ne-risanem' filmu, imenovanem življenje, sem srečala veliko ''Elz''. Tudi sama sem bila ena izmed njih, ker sem se raje zavila v svojo bolečino, kot da bi jo delila z drugimi. Kadar v kakšni prijateljici (ali v sebi) prepoznam ''Elzo'', ki se boji prositi za pomoč, me zaboli. Ana je povsem drugačna. Raje izgubi pogum zaradi ljubezni kot obratno. Za lastno srečo in sestrsko ljubezen se bori. Nekoliko zaskrbljujoče je, da deklice raje kot Ano izberejo Elzo za svojo vzornico.

Če bi bila trideset let mlajša, bi najbrž izbrala podobno. Kot ''slovenske matere hči''. Vendar nisem trideset let mlajša. In nisem ''slovenske matere hči'', temveč svoje mame hči.

Punčke najbrž potrebujejo vzornice, da se lažje orientirajo v otroškem svetu. Ženska, ki živi v skladu z lastno resnico, vzornice ne potrebuje. Zato je ne išče nikjer. Niti v svoji mami ne. Kar ne pomeni, da mame ne spoštuje. Se pa lahko o njenih vzorcih, navadah, prepričanjih sprašuje. In od njih oddaljuje.

Odnos z materjo je prvi odnos, ki ga spoznaš ob stiku z življenjem. Vendar te življenje nagradi še z drugimi odnosi. Najbrž z razlogom. Da lahko izbereš tistega, ki se ti zdi najbolj dragocen.

In če je zate najpomembnejši tisti, ki ga imaš s sabo, boš najbrž srečno kraljevala v toplem kraljestvu.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja