Kmalu bo minilo eno leto odkar sem napisala prvo kolumno. Začela se je kot pismo, ki ni bilo nikoli poslano.
Pismo sem dopolnjevala. Nisem pa ga končala. Podobno je bilo z odnosom, ki se je dopolnjeval. In se ni končal. V ljubezenskem smislu se ni niti začel. Prosto po Milivojeviću sem namreč živela v prepričanju, da zaljubljenost ni prva stopnja ljubezni, temveč prva stopnja razočaranja. Zaljubljenost sem dojemala kot sladek strup. In verjela, da je ljubezen sladko drsenje v pogubo.
Metuljčke v trebuhu sem opisovala kot fiziološko reakcijo na njegovo bližino. S tem je bila zadeva zame zaključena.
V svojem črno-belem svetu, kjer je moralo biti vse popredalčkano sem se spraševala o privlačnosti vseh možnih odtenkov sive, o moško-ženskem prijateljstvu, o dobrih odnosih z bivšimi. In o svojem »talentu«, da se s svetlobno hitrostjo navdušim nad ljudmi. Nisem si pa upala zastaviti vprašanja, kaj čutim. In do koga.
Ni veliko ljudi, ki se me dotaknejo. Mi predstavljajo navdih. In sem ob njih jaz lahko res jaz. Še pred dvema letoma sem naivno verjela, da nekoga posebnega spoznaš pogosto.
Malo je ljudi, ki sem jih spustila blizu, ko sem bila na dnu. In še manj je tistih, ki so (o)stali ob meni, ko sem želela pobegniti pred sabo. Me spodbujali, ko sem se borila proti sebi. In se niso ustrašili moje temne plati.
Vsakič, ko odprem(o) srce tvegam(o). Dolgo sem verjela, da je najboljša zaščita pred zlomljenim srcem zanašanje na razum in zatiranje čustev.
Pred leti so se me dotaknile besede iz kolumne Mance Košir, da si ljubezen izberemo. V upanju, da bom to ponotranjila in udejanjila sem si nabirala izkušnje na področju obvladovanja čustev. Vztrajno sem se borila proti svojim čustvom. In skoraj izumila daljinec za preklapljanje med razumom in čustvi. Pravočasno sem spoznala, da je življenje v neskladju z lastnimi čustvi naporno. In nesmiselno. Popustila sem, ko sem ugotovila, da zatiranje čustev vodi v pogubo.
Zaljubljenost se ne pojavi pogosto. Redko preraste v ljubezen. Vem, da ni smiselno na vsaki ljubezni graditi skupne prihodnosti. Toda še bolj nesmiselno je zapreti vrata ljubezni, ki v obliki zaljubljenosti nežno trka. Ker s tem zapiram(o) vrata sebi.
Pogosto upoštevam bralne namige svojih prijateljic. Preslišim pa tiste, ki jih običajno najbolj potrebujem. Namesto, da bi prebrala Ljubeznoslovje, ki so mi ga (z razlogom) priporočale, sem preizkušala formule ljubezni. Včasih mislim(o), da vem(o), kaj potrebujem(o). In tisto, kar resnično potrebujem(o) izpustim(o). Misel, da je vsak trenutek posvečen ljubezni smiseln mi je skoraj pobegnila.
Tako kot so skoraj pobegnili metuljčki, ki sem jih kot talce zaprla v kletko razuma. Ko sem dovolila, da poletijo sem se osvobodila. Metuljčki v trebuhu lahko vodijo do orlov v srcu. In tega ne želim preprečiti.
V mojem življenju štejejo trenutki, ko mi zastane dih. In takšni nepozabni trenutki so vedno povezani z ljubeznijo. Ko je nedavno v mojem naročju spal enajst dni star fantek, me je zadelo. Naravnost v srce.
Ob pogledu nanj sem pomislila, da verjetno tako drobceno bitje potrebuje (le) občutek varnosti, topline, ljubezni in nežnosti. In da kasneje ne bo bistveno drugače. Ker si to želim(o) in iščem(o) celo življenje.
Nobena razdalja ne more preprečiti ljubezni. Le tista med glavo in srcem. Ko je ta odpravljena, pa se nič več ne zdi nemogoče.
Večletno bitko med razumom in srcem je v mojem primeru običajno dobil razum. Prepričana sem (bila), da mi znanja ne more vzeti nihče. Nisem pa pomislila, da je podobno z občutki. Nihče mi jih ne more vzeti.
Brez občutkov je življenje p(o)razno. In nesmiselno je, da si jih ne dovolim(o).
Med pakiranjem razmišljam, kaj potrebujem v naslednjih mesecih. 20 kg prtljage se namreč hitro nabere. Ko pa pomislim na čarobni »zastal mi je dih« trenutek se zavem, da tisto kar najbolj potrebujem imam.
Nima teže, ki jo je mogoče meriti v kilogramih. In ne sodi v kategorijo ročne prtljage. Ker to nosim v sebi. In ni vezano na prostor in čas.
Pred odhodom skrbno pakiram čarobne trenutke, objeme, stiske rok in tople besede v kovček poln občutkov. In se od nikogar ne poslavljam. Ker nikogar ne zapuščam. Sem samo v gibanju.
Kot metuljčki. Če jih ne zaprem(o) v kletko, lahko poletijo. Se osvobodijo. In ob pravem času varno pristanejo. Kot orli v srcu.
Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
