Bolezen me je naučila, kako biti človeška

6. 2. 2022
Deli
Bolezen me je naučila, kako biti človeška (foto: profimedia)
profimedia

Kadar me doleti bolezen, sem razočarana in jezna nase. Namesto da bi počivala in se umirila, se obremenjujem z vprašanji: ''Kaj sem naredila narobe, da sem zbolela? Zakaj nisem več počivala in manj delala? Zakaj nisem bolj skrbela zase in manj za druge?''

Sčasoma sem se vsaj nehala prepričevati, da bom po okrevanju nemudoma spremenila svoj življenjski slog. Po logiki Ne pametuj – deluj, sem raje vsak dan skrbela za svoje zdravje. Zdravje zame ni samoumevno in vsako noč se zahvalim zanj. Dolgo časa sem se bolezni bala, ker sem jo razumela kot izraz nemoči, da poskrbim zase. Kadar zbolim, sem najraje sama. V temi in tišini. Spustiti nekoga v svojo krhko bližino je zame mučno, saj niti sebe ne znam sprejeti, ko sem nemočna, utrujena in šibka.

Zbolim praviloma med prazniki. Takrat ko si to lahko dovolim in ko se sprostim. V novo leto sem vstopila z virozo. Vročina se je na srečo umirila. Z njo pa tudi jaz. Bolezen me je sprostila in prisilila k počitku. Nežno me je zazibala v deželo sanjarjenja, kamor redko odpotujem, ker uresničujem sanje z delom. Bolezen me je presenetila, zato sem se odločila, da presenetim tudi jaz njo. Sprejela sem jo brez občutka krivde in obtoževanja.

Sprejela nisem le bolezni, temveč tudi zdravilno moč ljubezni, ki jo lahko nesebično ponudi samo človek, poln pristne ljubezniin sočutja. Ljubezen velja za najboljše zdravilo. Kljub udobni in nežni bližini mojega najljubšega soustvarjalca ljubezenske zgodbe, v kateri ne manjka izjemno sočuten pes z globokimi, prijaznimi očmi, nisem ozdravela.

Telo je bilo v krču, bolečina me ni izpustila. Med ležanjem v postelji me je zvesto spremljala knjiga s pomenljivim naslovom Jaz sem to – darilo plemenitih žensk, ki vidita globoko v moje srce, barvata mojo dušo in s svojo srčnostjo večkrat zakrivita solze sreče. Zdrznila sem ob uvodnih besedah: ''Da bi vedel, kaj si, moraš najprej raziskati in dognati, kaj nisi.'' S knjigo sem se podala na zahtevno, vendar potrebno potovanje, katerega cilj je bilo prodreti v svoje bistvo in se osvoboditi vsega, kar te veže. Da bi to lahko dosegla, sem morala narediti tisto, česar sem se dalj časa izogibala. Morala sem spustiti na novo odkrita čustva, ki sem se jih oklepala. Nekaj mesecev preden sem zbolela, sem namreč prvič začutila jezo. Pred tem je nisem želela poznati, ker sem se je bala in sem jo v duhu 'pridne deklice' kopičila globoko v sebi ali pa jo usmerjala vase. Ko sem jo končno lahko usmerila navzven, sem se osvobodila. Občutek svobode je bil začasen, ker me je jeza kmalu začela obvladovati in ovirati v odnosih, predvsem v tistem, ki sem ga gojila do sebe. Nenehno sem se v mislih prepirala s tistimi, ki so me ranili. Nevede sem s tem ranila sebe. Vrtela sem se v začaranem krogu jeze, ki jo je pogosto obiskoval strah, združen z žalostjo, občutki manjvrednosti in razočaranj.

Nenavadno bi bilo, če se ne bi vse to izrazilo na telesu. Nisem pregorela od stresa, temveč je moje telo zagorelozaradi nakopičenih čustev. Bilo je kot kotel, v katerem se je kuhala jeza, ki sem jo pozneje pustila dalj časa vreti. Čaji, ki sem jih z ljubeznijo pila, so me pogreli, božali in mi ublažili bolečino. Niso pa mogli pregnati bolezni. To sem lahko naredila sama. S počitkom. Ne le s telesnim, temveč s čustvenim.

Morala sem spoznati, kaj nisem, da bi lahko začutila, kaj sem. Misel, da nisem bolezen, šibko telo in jeza, ki jo nosim v sebi, me je okrepila. Začela sem izkašljevati bolečino, obremenjujoča čustva in negativne misli. Dušilo me je.

Umirila sem se po zaslugi prijateljice, ki barva moje besede in me je spomnila, da je pot do ljubezni postopno odpovedovanje vsemu, kar ljubezen ni. Osredotočila sem se na dih. Vdihnila sem besedo 'spusti', izdihnila 'odpusti'.

Najbrž je pot do zdravja podobna poti do ljubezni. Povezana je z odpovedovanjem škodljivim vzorcem, navadam, zastrupljenim čustvom. Vsemu tistemu, kar nisi.

Ljubezen me uči, kako biti človek. Bolezen me je naučila, kako biti človeška. Sprejeti, da sem dobra, in se ne spraševati, ali sem dovolj dobra. Začutiti, da sem popolna v svoji nepopolnosti. Vredna svoje ljubezni. Osvobojena obremenjujočih, zastrupljenih čustev.

Prodiranje v globine svojega sebstva je naporno, še posebej, če si ob tem telesno šibek, saj pot do poznavanja sebe vodi preko spoznavanja tisti delov, ki jih z razlogom odrivamo in potiskamo globoko v svojo podzavest. Osvobajajoče je bilo, da sem jih spoznala. In škodljivo, da sem se jih oklepala. Nikdar ni prepozno, da to spremeniš. Odvržeš. In zapustiš.

Da bi presegla bolečino, sem morala vdihniti novi zrak. Z dihom spustiti. Z izdihom odpustiti.

Ker vem, kdo nisem.

Kolumna Danaje Lorenčič iz arhiva 2016

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez