Občutenje tekmovalnosti v odnosu z drugimi.
“Če jo bom podprla, mi bo nekaj ljubega odvzeto”, “Če jo bom podprla, bom ostala brez vsega”, “Če bo zacvetela, bom jaz na slabšem” “Če povem nekaj, kar mi je dragoceno na glas, mi bo to odvzeto”- misli, ki mi jih je ego dostikrat serviral na pladnju. Danes vem iz kje je pobiral ta pladenj.
V tem blogu izražam lastno izkušnjo in strokovna znanja, ki se z njo povezujejo.
V otroštvu so lahko določena obdobja, ki bolj vplivajo na otrokov razvoj in eden izmed teh je, ko otrok v svoje življenje dobi sorojenca, bratca ali sestro. V takšnem obdobju je lahko to za marsikaterega otroka šok, še posebno, če zaradi tega pride v njegovem življenju do večjih sprememb. Tukaj starši nosijo odgovornost, da se potrudijo pojasniti otroku, da je popolnoma enakovreden novi osebi v družini, da je enako ljubljen, cenjen, varen, da bo tako ostalo tudi naprej in da se v skladu s tem trudijo tudi vesti.
Problem lahko nastane, če temu ni tako in je otrok spregledan ter tudi njegova čustva. Do tega pa lahko pride, če ni prisotnega razumevanja otroka. Torej pomembno je, da obstaja želja in trud po razumevanju njegovih potreb. Namreč otroci se še ne znajo popolnoma jasno izraziti, kot npr.: “Vse se je spremenilo, odkar sem dobil/a bratca/sestrico in čutim, da me nimata več enako rada, počutim se kot da nisem več v redu.” Znajo pa nam to pokazati, dostikrat skozi uporniško ravnanje ali tem, da se zaprejo vase ali s kakšnimi drugimi besedami: “Njemu pa vse kupita!”
Če otrok ni popolnoma podprt v družini ali se ne počuti varnega, zna biti pri iskrenem izražanju otroka prisoten strah pred tem, da bi bil ob tem dogodku iz družine sedaj izločen in bi bilo njegovo življenje ogroženo. Zato otroci dostikrat za izražanje izberejo druge strategije in svojo bolečino pokažejo kot vedo in znajo na njihovi stopnji razvoja in glede na to, kar se njim zdi varno. V tej fazi se jim lahko vzpostavi tudi koncept, da se je za obstoj/ v življenju potrebno boriti.
Pomembno je, da se starši trudijo nuditi sočutje, empatijo, razumevanje otroka in tretirajo otroka kot enakovrednega, sebi in novemu sorojencu. Drugače se lahko razni občutki neenakovrednosti/izločenosti začnejo hitro izražati in se izražajo še kasneje v odrasli dobi. Tukaj pa je pomembna vloga strašev, da se trudijo spoznati sebe, imajo zavedanje sebe in svojih potreb, da bi lahko bolje razumeli otroka in mu lažje nudili to kar potrebuje.
Pri vsem zapisanem poudarjam besedo “lahko”, ker ni nujno, da je ta izkušnja enaka za vsakega otroka/posameznika.
Nekaterim se lahko ta tekmovalnost kaže tudi zaradi povsem drugih izkušenj, so npr. edinci in se kot otroci niso čutili podprte pri povezovanju z drugimi ali razumeli deljenja stvari z drugimi, so za pozornost enega od staršev imeli občutek, da morajo tekmovati z drugim staršem, itd … izkušenj je lahko mnogo, v tem blogu se bolj fokusiram na lastno.
Moji občutki iz otroštva, da je potrebno za obstoj tekmovati, da ne bom izločena, so se močno kazali in izražali tudi naprej v najstništvu in v odrasli dobi. Ta izziv pa je še posebej stopil v ospredje, ko sem se podala v podjetništvo.
Izvorna narava vsake osebe (ali duše) je povezovati se, jaz pa sem se od tega oddaljevala, ker nisem znala drugače.
Bilo mi je težko vzpostaviti pristne, dolgotrajne stike, sodelovanja. Dostikrat sem ob tem čutila napor in potem še frustracije, ko sem opazovala, kako lahkotno gre to drugim. Z lahkotnostjo so se povezovali med sabo, jaz pa sem se ob tem precej namučila/ izmučila, še posebej, če se je šlo za odpiranje na ljudi, ob katerih je na površje prišlo veliko mojih strahov, občutkov odpora, manjvrednosti, … včasih mi je bil cel stres iti na kakšen dogodek ali opraviti kakšen sestanek. Komaj sem se prebila čez. To mi ni bilo v redu. Nisem čutila, da je to v skladu z mano.
Srčno sem si želela lahkotnega stopanja v odnose, povezovanja, sodelovanja in občutka enakovrednosti prav z vsemi. Ampak takrat enostavno nisem znala drugače. Tega nisem razumela, nisem bila naučena in nisem nikoli živela.
Duša vedno najde svojo pot in vesela sem, da so mi na pot prišli ljudje, tehnike, metode, s katerimi sem lahko prišla do tega, kar sem si želela. O čemer sem takrat samo sanjala. Še bolj pa sem vesela, da sem se na vse to odprla, s tem, da sem naredila korak naprej proti temu, kar mi je prišlo na pot.
Od začetka, pri meni, ni šlo drugače kot s pomočjo zunanjih tehnik, s katerimi sem na varen način in v svojem ritmu prišla do, ne samo spoznanj, ampak tudi do doživljanja tega, da sem povsem v redu takšna kot sem. Do občutka vrednosti, enakovrednosti in kasneje tudi zaupanja v svojo pot in tega, da mi nič, kar mi je namenjeno, ne more biti odvzeto.
Občutka, da se lahko končno sprostim in prepustim. Da sem dojela, občutila in znala zaživeti, da mi prav zares ni potrebno tekmovati z nikomer. Da sem se zavedla, da je bil to eden izmed mojih vzorcev, ki me je spremljal iz otroštva in da se je sedaj transformiral v nekaj novega, kar me je bolj učinkovito, sočutno, nežno podprlo pri tem kar zares jaz sem.
Z delom na sebi (predvsem s pomočjo transpersonalno kognitivne terapije – s katero lahko jaz sedaj podprem tebe, če začutiš potrebo po podpori) sem odprla pot zavedanju, da sem povsem v redu takšna kot sem, da sem varna in podprta. Da je podpore dovolj za vse in da vsak prejme tisto, kar mu je namenjeno. Dala sem si to, kar sem iskala celo življenje. Nastal je notranji mir, več odprtosti, želje po pristnem povezovanju ter nudenju nesebične podpore drugim, ki in ko to potrebujejo.
Danes vidim, da prava življenjska radost in obilje izhajata prav iz odpiranja na druge ljudi, razumevanju drugih, predanosti drugim in deljenju z drugimi – in če se trudimo, da to izhaja iz pristne ljubezni, lahko doprinesemo k trajnostnemu napredku celotne družbe.
ANJA NARALOČNIK, anjanaralocnik.com
- Poglejte si še: Čudovit nasvet babice, kako se soočati z bolečino
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
