»Resnična ljubezen ne zasužnjuje, temveč osvobaja in prav zahvaljujoč svobodi lahko uresničujemo globino svojih izkušenj,« trdi hrvaška avtorica in terapevtka Egli Ilić.
Šele ko smo povsem svobodni v svojih izbirah, ko se od nas prav nič ne zahteva in pričakuje, ko smo tudi samo sposobni odpustiti vsa pričakovanja do druge osebe, odnosa ali prihodnosti, postajamo resnično mi in zato sposobni za pristna in prečiščena čustva. Šele takrat sami sebi po lastni izbiri in povsem svobodno zastavljamo meje – meje namreč izključujejo vsako obliko obnašanja, ki bi ljubljeni osebi lahko prizadela bolečino.
V takšnem procesu se poraja brezpogojno zaupanje, ki dve osebi v njuni svobodi še tesneje povezuje, ker se šele takrat osvobodimo strahu pred prizadetostjo ali zapuščenostjo, sproščamo vse svoje zavore in šele takrat začnejo padati vse naše maske. Prenehamo z različnimi umskimi in čustvenimi igrami in postajamo to, kar zares smo. In šele kot takšni – resnični in pristni do druge osebe, lahko damo najboljše od sebe in isto prejmemo od nje nazaj.
Duhovna dimenzija
Ko dve osebi uspeta zgraditi tak odnos, ta tudi sam preraste čustveni segment. Iz srca, centra čistih čustev in življenjskega veselja, se energija širi proti višjim centrom vse do najvišjega, sedmega. Ljubezen pridobi duhovno dimenzijo, ljudje pa drug drugega začnejo čutiti in doživljati na duhovni ravni. Celo ko so ločeni, se lahko povežejo v mislih, drug drugemu razrešujejo neizgovorjene dileme ter odgovarjajo na nezastavljena vprašanja. Ljudje, ki so tako povezani, lahko tudi na lastnem telesu čutijo čustva ljubljene osebe, usmerjena na njih – ta čustva ponavadi zaznajo kot toploto v prsnem košu. Čutijo pa lahko tudi njene strahove, skrbi in negotovosti ter celo okoliščine, ko je druga oseba v nevarnosti.
Univerzalna ljubezen
Prava ljubezen ni vezana niti na prostor niti na čas. Prava ljubezen obstaja tudi neodvisno od ljudi, ki so jo ustvarili, ter živi naprej, ko ljudje, med katerimi se je zgodila, nehajo fizično obstajati. Tako kot to prepoznavajo številne duhovne smeri – enkrat ustvarjena energija ljubezni v svoji lepoti in čistosti postaja zasebna entiteta, bitje z lastno duhovno inteligenco (v krščanstvu je to poosebljeno v Svetem duhu, tretji božanski osebi, nastali iz ljubezni Očeta in Sina).
Če smo se duhovno razvili, takšno inteligenco čutimo v segmentu univerzalne ljubezni – globokem spoznanju, da je vse v redu, ne glede na vse vetrove, ki pihajo okrog nas, ker ljubimo in smo ljubljeni. S to univerzalno, božansko ljubeznijo, ki smo jo prvič izkusili, preden smo stopili na ta svet, in preden se je začela dogajati dezintegracija našega bitja, se spajamo s posredovanjem prave ljubezni, ki jo doživljamo na tej ravni obstoja. Zahvaljujoč njej spet postajamo celotni.
Egli Ilić
- Preberite še: Ljubezen - zdravilna moč v nas
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
