Matteo Pistono: »Šele ko spoznamo svoj um, lahko spoznamo samega sebe!«

Pistono je bil takrat jezen in razočaran aktivist, ki si je zaman želel spremeniti svet, prav Himalaja mu je zato pomenila zatočišče pred hudo napetostjo, ki jo je takrat nosil v srcu in umu.

Takrat se je odločil, da se bo meditacije poskušal naučiti od najboljših.

V naslednjem desetletju je v Tibetu in Nepalu obiskal različne tibetanske budistične mojstre, potem pa na robu doline Katmandu srečal svojega prvega učitelja – vodjo manjšega samostana, ki je bil strokovno izobražen učitelj meditacije. »Živel je zelo preprosto in zanj so bila moja darila, javorov sirup iz Amerike in švicarske kapljice proti kašlju, dekadentna!«

Vzpostavila sta tradicionalen odnos študenta in učitelja, da bi Matteo Pistono danes lahko svoja globoka spoznanja prek svojih knjig delil z bralci iz vsega sveta. Slednje med drugim rad pouči o naslednji zmoti: »Pogosto se domneva, da je meditacija mentalno stanje, mirno, sproščeno, sveto ali stanje praznine. Pustimo to zamisel že na začetku. Prav tako opustimo zamisel, da med meditiranjem skušamo ustaviti svoje misli ali da moramo v ta namen sedeti v popolnem lotos položaju. Dejansko je koristno, da se sploh osvobodimo vsakega koncepta ali deodajanja meditaciji kakršne koli nalepke.«

Za Pistona meditacija tako še zdaleč ni zgolj nekakšna enkratna izkušnja, temveč dinamičen in stalen proces. Še več. Pistono meditacijo danes vidi kot širjenje našega zavedanja.

Meditacija kot širjenje zavedanja

»Meditacijo si predstavljam kot prevozno sredstvo oziroma tisto, kar nas podpira na potovanju navznoter. Na svojem potovanju lahko prečkamo temne doline in strašljive grebene svojega raztresenega, odmaknjenega in zmedenega bitja. Vendar ko vztrajamo, odkrijemo svoje prirojene kakovosti prvotne modrosti, vselej prisotne inteligence in brezmejnega sočutja.«

O tem, kako vse to tudi osebno spoznati in izkusiti, pa piše v knjigi Meditacija – Spoznajte svoj um, ki je že izšla v slovenskem prevodu.

V uvodnih poglavjih svoje izčrpne in navdihujoče hvalnice meditacije med drugim spregovori o številnih razlogih za meditiranje. Enega najpomembnejših avtor vidi v zadovoljstvu, ki ga vadba v meditaciji prinaša. In čeprav si izkušnje zadovoljstva želimo prav vsi, ne glede na narodnost, vero ali prepričanje, jih le malo ljudi ve, da zadovoljstva ne gre iskati tam zunaj, saj to živi (in čaka) znotraj nas. »Zadovoljstvo prihaja iz nas, iz globine našega bitja. Vendar življenjske okoliščine in dejavnosti telesa, govora in uma pogosto preprečujejo, da bi se to zadovoljstvo dvignilo in se izrazilo. Tako smo ujeti v iskanje zadovoljstva v stvareh: hrani, odnosih, denarju, situacijah in bežnih izkušnjah, ki so lahko začasno prijetne, a na koncu se zadovoljstvo raztopi in ostanemo s tistim znanim občutkom pomanjkanja.«

Povsem drugače pa je z meditacijo, saj nas ta pelje v našo notranjost in torej v smer, kjer najdemo zadovoljstvo.

Meditacije, nadaljuje Pistono, pri tem ne gre videti kot vero ali dogmo. Za meditacijo človeku namreč ni potrebno postati budistični menih, jogi, žid ali kristjan. Meditira lahko vsak in to brez kakršnegakoli verovanja. In čeravno se Pistono zaradi bogate tradicije osebno drži budističnega pristopa, ne zanika vrednosti drugačnih pristopov do tovrstnega kultiviranja uma. Vse, kar pri meditaciji v resnici šteje, je to, da z meditiranjem pričnemo in v procesu, ki nas bo spremenil od znotraj navzven, vztrajamo.

Dih – spremljevalec meditacije

Če bi si kot začetniki meditacijo radi nekoliko olajšali, si lahko pomagate z osredotočanjem na različne predmete. Ti so lahko fizične narave, kot na primer telesne zaznave, ali vizualne, kot je bazen z vodo ali luknjica, skozi katero sije svetloba. In medtem ko se nekateri po pomoč najraje obrnejo na mentalne vzpodbude, kot so misli, čustva in predstave uma, se drugi središčijo s pomočjo zvokov, okusov in dišav.

Pa Buda? Ta je za osredotočanje najpogosteje predlagal kar dihanje.

»Kadar uporabimo dihanje kot podporo pri svoji meditaciji, ni potrebno, da spremenimo način dihanja, tako kot to lahko počnemo pri joga dihanju. Tu ne poskušamo dihati globlje, daljše ali na kakršenkoli drug način, preprosto opazujemo način dihanja takega, kot je. S tankočutno pozornostjo se usmerimo nanj, tako kot metulj pristaja na cvetu, in pristajamo na vsaki zaznavi občutka, ki se odvija v celotnem ciklusu vdiha, izdiha in manjših premorov med njima,« v knjigi piše Pistono in svetuje, da svojo pozornost usmerjamo pretežno tja, kjer kakorkoli začutimo dihanje, najverjetneje torej okrog predela nosnic, prsi ali trebuha. »Ko vdihujemo, morda čutimo hladen zrak, kako gre skozi nosnice, skozi sinuse in v pljuča. Morda čutimo dvig in spust prsnega koša ali trebuha ali pa kožo, ko drsi ob oblačilu. Ko izdihujemo, lahko čutimo topel zrak, kako se giblje iz nosnic in se naše prsi oziroma trebuh rahlo pogreza.«

Vsak vdih je nov in drugačen kot prej, pravi Pistono. Zato je vsak dih lahko priložnost, da neprestano osvežujemo svojo pozornost.

Prav s skeniranjem telesa in osredotočanjem na dihanje je z meditiranjem začel tudi Pistono, zato ve začetnikom povedati tudi, da bodo sprva najverjetneje imeli kar precej ’težav’ z mislimi, ki jim bodo odvračale pozornost. Naenkrat bodo opazili, kako jim ena misel sproži drugi in kako se v zgolj nekaj minutah skozi um izstreli verižna reakcija misli.

Ko je imel prvi teden tudi sam s tem največje težave, je vprašal svojega učitelja meniha, ali ni intenzivno mentalno dogajanje v resnici že posledica njegovih poskusov meditiranja.

Pistono je sčasoma spoznal, da s pomočjo čuječnosti lahko vzpostavi nadzor nad motečim umom, predvsem pa se je kot začetnik moral že kmalu podučiti o pomenu prijaznosti do sebe. Prav za novince je namreč znano, da so v meditaciji sprva preveč kritični do sebe in da jih hitro kaj zmoti.

Tako kot drugim se je to zgodilo tudi Pistonu.

Dragoceni nasvet modrega meniha

»Ko je moj učitelj menih ugotovil, kaj se dogaja, mi je ponudil dva dragocena nasveta, na katera se še vedno velikokrat spomnim. Ugotovil sem, da ta nasveta lahko koristita vsem na različnih točkah meditacijskega potovanja."

Nasveta učitelja meniha:

• 1. Naša zavest je kot nebo, širna in jasna, naše misli in občutki pa so oblaki!

Nekateri oblaki so fini in tanki in potujejo hitro. Drugi so temnejši in zlovešče prekrijejo nebo. Vendar ne glede na to, kakšni oblaki se pojavijo, širina in jasnost neba ostajata. Lahko da se občasno zamračita, vendar vedno ostajata tu.

»Ostani v širini in jasnosti svoje zavesti. In bodi potrpežljiv,« je učitelj menih še rekel Pistonu.

• 2. Bodi prijazen do sebe.

Ko opazimo, da nas v meditaciji nekaj zmoti (ali v vsakdanjem življenju), to ni le trenutek, da razmišljanje opustimo in se sprostimo, temveč je tudi čas, ko lahko opustimo notranji glas, ki nam govori, da nam ni uspelo, kadar nas je nekaj zmotilo, ali nas kritizira na drug način.

V tem trenutku gre ozavestiti dejstvo, da je ’zmotljiv, zbegan in zmeden um dejansko zlata priložnost, kajti v tem trenutku lahko prakticiramo prijaznost do sebe’.

»Z nežnostjo in širino opustite razmišljanje, se sprostite in vrnite k vaji,« je Pistonu še svetoval učitelj.

 

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ