Sedim na koncertu Kombinatk in tržaškega partizanskega pevskega zbora. Pa ne le zato, ker sem se pred časom resno poigravala z idejo, da bi pela pri Kombinatkah. Če bi me seveda vzele. A so druge nedeljske obveznosti preprečile, da bi preverila, ali bi lahko bilo kaj iz tega.
Ali zato, ker sem nekaj časa pela na vajah pri tržaškem partizanskem pevskem zboru. Spet ne zato, da bi z njimi nastopala. Temveč zato, da sem z njimi pela. Na koncertu sedim zato, ker jih je dobro čutiti. In ker nas je dobro čutiti. Vse skupaj. Tiste na odru. In tiste, ki jih poslušamo. Dobro je čutiti prisotnost neke drže. Nekega načina razumevanja. In razmišljanja. Ki mu ni mar le zase. Ampak tudi za druge. Kot je v povezovalnih mislih v nastopu Kombinatk razmišljala ena od njihovih članic: gre za svobodo in dostojanstvo vsakega posameznika in posameznice. Vendar je ta svoboda mogoča samo tako, da smo svobodni vsi. Neka etika torej, ki preči etiko liberalnega kapitalizma. Ta je morda najbolj tipično udejanjena v domisleku Margareth Thacher, da družbe ni, da obstajajo le posamezniki. Da torej ni socialnih celot, temveč le nase misleči individuumi. Kar je misel, ki je seveda povsem razumljiva v liberalnih socialnih kontekstih. Je pa treba imeti na umu, da je to seveda konservativni socialni kontekst. Kontekst kapitala. In da je zato tovrstne domisleke treba razumeti kot ideologijo kapitala. In njegovih interesov.
Zdi se, da je to treba imeti na umu še prav posebej danes. Danes, ko se je tudi v od kapitalizma uničeni Sloveniji med ljudmi, še posebej tistimi, ki jim ni vseeno in ki jim je mar, že zažrla ideja, da je etično in moralno delovanje povezano z etičnimi in moralnimi individualnimi praksami. Da je to tisto polje, na katerem je mogoče doseči zmage. Oziroma zmago. In da se je torej treba ukvarjati s sabo. Z lastnim etičnim dvigom. Etično preobrazbo. In podobnim. Kar posameznike vodi v delovanja, ki so 'duhovna'. Ljudje ure in dneve porabljajo za doseganje lastne etične preobrazbe. Etičnega dviga. Za to, da bi postali etični posamezniki. Ne jejo mesa. Česar v glavnem ne počnem tudi sama. Meditirajo. Kar počnem tudi sama. Se ukvarjajo z jogo ali s kašno drugo 'duhovno' dejavnostjo. Kar počnem tudi sama. Itd. ipd.
A je med mano in mnogimi, vsaj tako se mi zdi, neka bistvena razlika. Jaz kljub vsemu, kar počnem za lastno boljše zdravje in počutje, vendarle nisem kupila ideje, da je posameznik lahko etični človek, če se ukvarja le sam s sabo. Če skrbi le za lastno 'duhovnost'. In njen razvoj. Takšno razumevanje etičnega posameznika me nekako vse do danes ni prepričalo. Ker se mi zdi, da ni dovolj, da smo etični le v svojem mikrosvetu. In da ni dovolj, da spremenimo le ta svet. Ter da je nadvse naivno pričakovati, da se bo, ko bomo spremenili te svetove, avtomatično spremenil tudi makrosvet. Po mojem vedenju ta avtomatizem ne obstaja. Po mojem vedenju gre pri njegovem zagovarjanju za nateg. Nateg, ki je tako zelo zdravorazumsko logičen, da bi moral biti prav zaradi tega vsaj sumljiv. Pa očitno ni.
Skratka, moji pomisleki zoper tezo, da lahko vsak zase postane etični posameznik s spreminjanjem svojih mikropraks in mikrosvetov, kar bo za sabo samo po sebi avtomatično potegnilo tudi spremembo makrosveta, so številni. Naj naštejem le najpomembnejše. In zame osebno najbolj moteče. Prvič, posamezniki, ki skušajo dobiti bitko za etičnega posameznika na tej ravni, pričnejo notorično trošiti na trgih 'duhovnosti'. Ki so seveda kapitalski in kapitalistični trgi. Ki imajo seveda povsem enak cilj, kot ga imajo vsi drugi trgi. Ta cilj se imenuje profit. In profit ni, kar smo se naučili že na brezštevilnih primerih, kak posebej etični fenomen. Vendar se na etiko in še na marsikaj drugega, tudi na človeška življenja, ne ozira. V obsesivnem samoproduciranju lastne etične eksistence tako posamezniki, ki jih posrka v ta krog, ne samo obsesivno trošijo, temveč razvijejo značilni miselni obrazec, ki ima nekaj problematičnih dimenzij.
Prva je obsedenost s samim sabo: posameznikom v njihovi bitki za lastno etično samoprodukcijo postane vse, kar je zunaj njihovega sveta, nepomembno, nezanimivo, moteče ali celo neobstoječe. Posrka jih njihov lastni svet in njihovo lastno bivanje, v katerem so bistvene njihove lastne frekvence, občutja, počutja ipd. Zato, in to je druga značilnost tega miselnega profila, se ukvarjajo le še sami s sabo. S svojim počutjem. Frekvencami. Itd. Kar zelo močno spominja na sodobni patološki narcisizem. In na motnje, povezane z njim.
Tretja značilnost tovrstne miselne drže je, da so v njej prepovedane vse dejavnosti, ki proizvajajo negativne 'frekvence'. Med njimi je vedno na enem prvih mest kritičnost. Kar se mi zdi več kot problematično. Saj je kritičnost pogoj za soočanje s krivicami ter generatorji krivic in človekove nesreče v svetu. Kar pa je v tem miselnem profilu prepovedano. Komu to koristi, je jasno: namreč tistim, ki vladajo.
Četrta značilnost tega miselnega profila je dogmatičnost mišljenja. 'Duhovne' prakse za proizvodnjo etičnega človeka zato praviloma spominjajo na verska združenja in verske sekte, v katerih je ključno verjeti. Ne pa misliti. Kar se mi zdi povsem napačen način za razvoj moralne in etične drže posameznika do sveta. Svet se namreč spreminja. In tisto, kar je bila alternativa ali celo etična drža v preteklosti, danes to morda ni več. Nekateri feministični diskurzi in prakse to lepo dokazujejo. Zato, da se posameznik ne bi ujel v to past, je treba razmišljati. Ne pa verjeti. V nekakšne brezčasne formule. In poti.
Je pa v mojem skepticizmu glede ideje, da je mogoče etičnega posameznika in etične prakse proizvesti izključno na mikro ravni, na delu še cela vrsta drugih vprašanj. Kot na primer, ali je mogoče danes biti etični posameznik tako, da si dobrodelen, a da se hkrati ne boriš proti družbeno prisotnim vzrokom te revščine. In ali je mogoče boriti se proti sistematični proizvodnji revščine v sodobnih družbah, tudi v slovenski, ne da bi postavljali pod vprašaj njihovo razredno strukturo, sisteme eksploatacije, spreminjanje vedno večjega števila držav v kolonije?
Dalje, je mogoče danes biti etični posameznik, ne da bi ti bilo jasno, da problem niso samo posamezniki, temveč svetovni kapitalizem? In je mogoče biti etični posameznik, ne da bi razumel, da kapitalizem vedno vključuje izkoriščanje drugih, saj na njem temelji? Je mogoče biti etični posameznik, če ti je do tega vseeno? Je mogoče danes biti etični posameznik, ne da bi te zanimali prosto trgovinski sporazumi in ne da bi dojel, kaj ti sporazumi pomenijo za države in posameznike držav, ki jih bodo podpisale? Je mogoče danes biti etični posameznik, če te ne zanima politika? Če se pred njo umikaš? Je mogoče danes biti etični posameznik, če te ne zanima to, kar se dogaja v luki Koper? Je mogoče biti etični posameznik, če družbo in konflikte v njej prepuščaš drugim? Je mogoče biti etični posameznik, ne da dojameš, da v današnjih družbah poteka razredni boj? In je mogoče biti etični posameznik, ne da v tem boju sodeluješ? Seveda na strani eksploatiranih. Itd.
Moji odgovori na vsa ta vprašanja so: »Ne!« Danes po mojem mnenju ni več čas, ko je mogoče biti etični posameznik v svojem lastnem mikrosvetu. Če je ta čas sploh kdaj obstajal. Danes etičnost zahteva družbeni angažma. Jasno družbeno pozicijo. In poseg v javno družbenost.
Individualna eksistenca je bila vedno družbena. A je danes še mnogo bolj družbena, kot je bila v preteklosti. Zato se zdi, da je danes še bolj kot v preteklosti nujno, da posameznik, ki mu je mar, razume družbeno določenost posameznikovega bivanja. Da razume, da bo, če se bo zaprl v svoj svet zasebne eksistence in se v njem boril za etičnega posameznika, v resnici podpiral tiste družbene procese, ki etične probleme proizvajajo in zaostrujejo. Bo, paradoksalno, torej prispeval k produkciji etičnih problemov, zoper katere se na videz bori.
To je ta zanka, v katero želijo tiste, ki jim je še mar, ujeti. In v katero marsikoga tudi dejansko ujamejo. Neškodljivo ujamejo.
Dr. Vesna Godina, socialna in kulturna antropologinja
- Preberite še: Vesna Godina: "Grdim vstop na vrh socialne lestvice ni dovoljen. Danes enako kot v preteklosti."
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
