Soočenje z notranjimi vsebinami je nuja, s katero se bomo morali spopasti slej kot prej

7. 11. 2021
Deli
Soočenje z notranjimi vsebinami je nuja, s katero se bomo morali spopasti slej kot prej (foto: Pexels)
Pexels

Bolj kot se poglabljamo vase in poskušamo pozdraviti vse, kar ni dobro, več travm odkrivamo... 

Pravijo nam, naj spustimo travme, da gredo in se transformirajo v svetlobo, da mislimo pozitivno, se ne obremenjujemo... To je vse res, vendar se vsakdo verjetno zaveda, da to ni tako enostavno, kot beremo v knjigah za samopomoč ali kot nas spodbujajo razni motivacijski govorci, ki radi poudarjajo, kako je vse enostavno, samo razmišljati moramo pozitivno. 

Seveda moramo razmišljati pozitivno, vendar, ali je to res tako enostavno? Če bi le bilo... 

Izkopati se iz globkih travm pač ni preprosto kot "pasulj", saj zahteva trdo delo. Vsak dan, v vsaki situaciji nas življenje daje na preizkušnje. Nekatere travme se skrivajo v nas že kdo ve koliko časa in opravljajo z našim načinom razmišljanja in delovanja že "celo večnost". Meditirati eno uro na globoko travmo, ki jo nosimo v sebi že leta ali se celo prenaša iz generacije na generacijo že kdo ve koliko stoletji, ter pričakovati, da bo čudežno izginila čez noč, je utopično. 

Travma vpliva na naš živčni sistem in v njem sproži "boj, beg ali zamrznjeno stanje". Naša telesa so lahko leta in leta zataknjena v določeni reakciji. Bodisi že leta bežimo pred določeno travmo, bodisi se borimo z njo na napačne načine. Pri travmi gre za nekakšno mrežo toksičnih vzorcev v nas, katere je težko kar pretrgati. 

Zato je težko pričakovati bodisi od sebe ali od drugih, da se bodo čez noč pozdravili, mislili pozitivno in vse slabo bo v hipu izginilo. V življenju se je pač potrebno potruditi, da splezamo na sveto goro, korak za korakom. To seveda ne pomeni, da toleriramo slabo ravnanje. To pomeni, da se trudimo v vsakem trenutku, a hkrati ne pričakujemo čudežov ter popolnosti ne od sebe in ne od drugih. 

V hipu pričeti razmišljati in delovati popolnoma drugače je zelo težko. Gre za proces, ki traja in traja in traja... Pri nekomu se lahko zgodi tudi v hipu, nekdo pa potrebuje leta in leta... Zdravljenje od fizičnih in čustvenih zlorab zahteva čas in veliko dela, saj z našimi travmami niso prežeti le možgani, pač pa tudi naše fizično telo. 

Če nekomu rečemo "misli pozitivno", se lahko ta oseba počuti še slabše. Da se lahko pozdravi, mora namreč dati na plano vsa čustva in misli, ki vrejo v njemu. In ta skoraj zagotovo niso pozitivna. A da jih odvržemo, jih je potrebno tudi občutiti. Vsaj za hip. Nato pa izpustiti... 

In to spuščanje čustev je na videz lahko za nekoga grozljivo. A dokler se ne zatikamo v stara čustva in jih samo spuščamo, gre za močno zdravljenje po katerem občutimo olajšanje ter osvoboditev. 

Največjo napako pri tem dela okolica, ki čustva nekoga dojema kot grozovitost. Kar je sicer logično, če so bili celo življenje vajeni, da se čustev ne kaže in jim to predstavlja strašljivo neznanko.

Oseba, ki se poskuša pozdraviti, občuti, da njena čustva niso zaželjena in jih ponovno potisne ter si s tem naredi medvedjo uslugo. 

Zdravljenje in soočenje z notranjimi vsebinami je nuja, s katero se bomo morali spopasti slej kot prej. Na bolj lahkoten ali na težji način, to je odvisno od nas. 

Potiskanje čustev žal ne pomeni, da bolečina izgine, pomeni le, da bomo v procesu zdravljenja težje prišli do nje. 

Še dodatna napaka, ki jo ljudje počnejo pa je, da presojajo po svoji pameti, kdo ima težje in kdo lažje preizkušnje. Tega nikoli ne vemo! Nekateri imajo na videz težke preizkušnje, kot so bolezni, poškodbe, nasilje ipd. Nekateri pa bijejo težke bitke v sebi, saj se v njih prebuja plaz travm iz kdo ve kdaj. Glede na to, da nosimo v sebi tudi travme prejšnjih generacij in iz prejšnjih življenj... Ne moremo nikoli vedeti, kaj je oseba bodisi doživljala kot otrok, v materinem trebuhu, kaj je sprejela od staršev in starih staršev, kaj je doživljala v prejšnjem življenju itd. Zato raje ne govorite drugim, da pretiravajo, saj ne poznate celotne slike. 

In če nekdo ne upa priznati, izraziti svoji čustev, se gora v podzavesti veča in veča. In ko je pade kaplja čez rob, izbruhne vulkan. 

Zato je pomembno izraziti in izpustiti vsako čustvo, tudi manjše, že prej, preden se nabere preveč... 

Samo izpustite, izrazite, dovolite... Oh, ko bi le bilo tako enostavno... Čeprav je to naš cilj, da bi travmo izpustili, je običajno potrebnega kar nekaj dela, da to dosežemo. Še posebej, če želimo izpustiti nekaj, kar v resnici sploh ne sprejemamo povsem. Potem zagotovo ne bo šlo. Če se želimo nečesa znebiti, moramo biti tudi povsem zavestni, česa se oklepamo. Da pridemo do ozaveščanja, pa potrebujemo veliko izkušenj in dogodkov, ki nas bodo pripeljali do tja. 

Travme, ki se skrivajo zaprte v skritih kotičkih naše podzavesti nas povsem nadzirajo iz zasede. Zavedati se tega ni enostavno.

Proces spuščanja se ne more zgoditi, če stvari ne pridejo povsem na svetlobo in so sprocesirane. Občutiti moramo tudi zelo, zelo neprijetne občutke. Včasih jih bomo izpustili zelo hitro, včasih pa se bomo valjali v slabih občutkih nekaj časa, preden bomo zares dojeli, da jih ne želimo več. A morajo priti na plano, da se zavemo, s čim imamo opravka. 

Ko naslednjič nekomu (ali sebi) svetujete, naj izpusti slabo in misli pozitivno... Ga  morda raje spodbudite k tem, da končno povsem izrazi vsa čustva. Dovolite mu, da se osvobodi in na zavira več plazov občutkov. Naj se ob tem počuti varno. To velja tudi za vas.

Osvoboditev bo prišla ob svojem času. Zagotovo. 

Poglejte si še:

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez