Smo odrasli ali ne?
Ko mladostnik dopolni osemnajst let, je polnoleten. Odgovarja za svoja dejanja. Da postane povsem neodvisen, običajno traja še nekaj let. Potem pa končno samostojen, taka in drugačna popkovina s staršema je prerezana. Nič več nadzorov, dihanja staršev za ovratnik. Zaživi po svoje. Večina ljudi se tega zelo veseli.
Potem pa poslušam ljudi v zrelih letih - med štirideset in petdeset, kako so za njihove tegobe krivi starši. Eden ima pokvarjeno življenje zaradi mame, drugi težave z odvisnostjo zaradi očeta, hudo bolezen tretjega sta zakrivila starša.
Kako je to možno? Človek je odrasel, samostojen že vrsto let, še vedno pa mu starši uničujejo življenje.
Prej smo proslavljali samostojnost, v zrelih letih pa za svoje tegobe krivimo starše? Tukaj nekaj ne gre skupaj.
Smo odrasli ali nismo? Smo.
Smo že dolgo odgovorni zase? Smo.
Potemtakem sami odločamo, kje, kako, s kom bomo živeli. Kdo bo imel vpliv na naše življenje. Čas je, da odgovornost za svoje poraze prevzamemo v svoje roke. Ne da smo za zmage zaslužni sami, za poraze pa naši starši, od katerih že več desetletij nismo odvisni.
Prav vsak od nas je v otroštvu dobil tako lepe vtise, kot tudi težje. Res je, neprijetni dogodki nas zelo zaznamujejo. Odločitev vsakega posameznika je, kaj bo s to težko prtljago naredil. Jo bo še naprej prenašal in razkazoval ljudem, ki imajo pet minut časa za njegovo pritoževanje nad starši. Ali bo poiskal pot, pomoč, da se tega osvobodi.
Enako je za postopati, če imamo občutek, da nam življenje uničuje žena, mož, tašča, šef...
Čas je, da se odrasli ljudje začnemo obnašati odraslo in odgovorno. Da prevzamemo vajeti življenja v svoje roke.
Srečno in srčno,
Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si
- Preberite si še: Obtičali smo v starosti, v kateri smo prejeli najmanj ljubezni
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
