Sodobne knjige za samopomoč so preplavile svet s pozitivnimi afirmacijami in z močjo pozitivnih namer. Pomagale naj bi nam prehoditi pot do želenega cilja, premostiti prepreke v sebi in zunaj sebe, uresničiti svoje želje. Žal izkušnje kažejo, da ni tako preprosto.
Ni nam treba vsega, kar imamo v sebi, nositi v življenju dalje s seboj. Svoje temne, boleče strani lahko tudi transformiramo.
Negativna, boleča čustva sprožajo stres in nas preplavljajo s stresnimi hormoni. Če smo jim dolgo podvrženi, nas pripeljejo do bolezni, kar izkustveno poznamo. Tudi vemo, kako blagodejno, celo zdravilno deluje ljubeč dotik bližnjega ali pa nežne, bodrilne besede. Kako torej preseči neprijetna čustva?
Sodobne knjige za samopomoč so preplavile svet s pozitivnimi afirmacijami in z močjo pozitivnih namer. Pomagale naj bi nam prehoditi pot do želenega cilja, premostiti prepreke v sebi in zunaj sebe, uresničiti svoje želje. Žal izkušnje kažejo, da ni tako preprosto. Pozitivne afirmacije niso čarobna palica, s katero bi ustvarili svet po svojih merilih. Ne gre tako zlahka. Ovire nam postavlja že fiziologija: naši možgani.
Naš najpomembnejši organ se je razvil postopoma, skozi evolucijo, zato ga sestavljajo tako primitivni deli kot tudi tisti, ki so zmožni prefinjenih in zapletenih procesov. Zaradi tega evolucijsko kompleksnega razvoja je nevroznanost (Paul D. MacLean v šestdesetih letih) postavila t. i. tridelni model možganov, ki ga sestavljajo plazilski možgani, limbični sistem in neokorteks. Plazilski možgani (možgansko deblo) so evolucijsko najstarejši, odgovorni za nagonsko odzivanje in zagotavljajo preživetje. Sprožijo se, ko smo v stresu, in prevzamejo nadzor. Limbični sistem je skupina možganskih struktur (mdr. amigdala, hipotalamus in hipokampus), ki so nosilke motivacije, čustev, učenja in spomina. Neokorteks je misleči del možganov.
Četudi so naše misli in namere še tako dobre in plemenite, v naše in skupno dobro, se v stresu in nevarnostih sprožijo nižje možganske strukture (plazilski možgani in limbični sistem), ki prevzamejo nadzor nad reševanjem situacije. Sodobni človek pa je v stresu prav vsak dan, kajne? Že Jaak Pankseep (1943–2017), eden prvih nevroznanstvenikov, ki je preučeval čustvene mehanizme, je ugotavljal, da temeljna čustva izhajajo iz najstarejših in najmanj razvitih možganskih področij, kot sta amigdala in hipotalamus, višje strukture možganov pa ta občutja dograjujejo. Kaj to pomeni?
Če nas obvladuje strah in hromi, da se pogumno lotimo naloge, ga ne bomo mogli raztopiti s svojim miselnim prigovarjanjem, da nalogo zmoremo opraviti (kar izhaja iz višje razvitih delov možganov), ker bo strah (pred neuspehom), ki izhaja iz nižje razvitih delov možganov, naše miselno prigovarjanje prevpil. Četudi si boste ponavljali pozitivno afirmacijo (kar sodi v delovanje višje razvitih struktur neokorteksa), bo prevladalo tisto, kar je uskladiščeno v nižjih strukturah (plazilski možgani in limbični sistem). Povedano tudi drugače: zavestna namera ne bo zmogla kar tako zlahka reprogramirati podzavesti.
Sloviti celični biolog Bruce H. Lipton, ki je na Univerzi Stanford izvajal prelomne raziskave izvornih celic in je avtor več knjižnic uspešnic, ocenjuje, da podzavestni um (nezavedno) poganja med 95 in 99 odstotkov našega sistema. Zakaj je to za nas pomembno? Podzavest je večplastna mentalna aktivnost v posamezniku, ki se odvija brez njegovega zavedanja. Če boleča čustva iz zavesti odstranimo tako, da jih potlačimo, bodo še vedno v nas, le povsem nenadzorovana, prosta, da razgrajajo kjerkoli in kakorkoli jim je ljubo.
Zavest in podzavest
Pogosto se delovanje podzavesti in zavesti ponazarja z ledeno goro, ki lebdi v morju. Njen manjši del (zavest) je viden na površju, večina ledu pa je potopljenega globoko pod vodo (podzavest). Nič hudega, boste morda menili, saj življenje zavestno uravnavamo, se odločamo, odzivamo. Ni tako. Tisto, kar je skrito, poganja smer ledene gore, torej vaše življenje.
Poglejmo malce podrobneje svoj zavestni in podzavestni um (nezavedno). Cilj podzavestnega uma je, da nas fizično in čustveno varuje, da živimo v skladu s svojimi temeljnimi človeškimi potrebami. Zavestni um pa ima druge cilje: želi, da se uspešno vključimo v sodoben svet z mnogoterimi osebnimi, socialnimi in finančnimi cilji. Želi, da živimo srečno, zdravo in izpolnjeno življenje, kot ga vidi skozi filtre sodobnega življenja in vrednot. Težava pa je, da so cilji podzavesti in zavesti lahko različni. To ustvari čustvene in vedênjske težave.
Podzavest skuša čustveno zaščititi. Pri tem gre v skrajnosti in je lahko pretirano zaščitniška. Če ste bili v preteklosti ranjeni, recimo, da so vas bližnji čustveno zlorabljali in z vami manipulirali, boste imeli kot odrasli težave s čustveno bližino, s tem, da se odprete in povežete, s pristnim stikom, ne glede na to, kako močno si ga boste zavestno želeli. Umikali se boste, vzdrževali razdaljo, bili nedostopni ipd.
Vaša dejanja bo narekovala vaša podzavest, vaše želje pa zavest. A podzavest bo močnejša. Tako kot pri ledeni gori. Določala bo smer vašega življenja, kajti naloga podzavesti (nezavednega) je, da vas zaščiti.
Pomembno pa je tudi to: podzavest sprejme in podpre tisto, kar je resnično, ne slepe želje našega zavestnega uma. Pozitivne afirmacije bo zavrgla, če niso resnične. Če si boste prigovarjali, da ste nekaj, kar tisti trenutek niste, se vam bo podzavest uprla. Sabotirala vas bo. Bojkotirala vse vaše napore. Prigovarjanje (afirmacija) 'sem miren, sem miren' ne bo prav nič zaleglo, če se boste v resnici skorajda razpočili od jeze. Bo pa podzavest sprejela afirmacijo, kot je npr. 'z vsakim vdihom sem bolj miren in pomirjen'. Če se boste globoko osredotočili na zdravilnost vdiha in čutili, kako sprošča telo in vas pomirja, se boste skoraj zagotovo v nekaj deset minutah potopili v globok mir.
Reprogramiranje zapisov v podzavesti in ustvarjanje novih nevronskih povezav je zato postala ena od vročih raziskovalnih tem. Pospešeno se iščejo strategije in metode, s katerimi bi prodrli v nezavedno. Naj jih navedem le nekaj: hipnoza, afirmacije v meditativnem alfa stanju, EMDR-psihoterapija, psych-k (zbirka načel in procesov za spreminjanje nezavednih prepričanj), ponavljanje (če je usklajeno z resničnimi zmožnostmi našega bitja).
Maja Megla
Več v knjigi Smem biti to, kar sem, naročite jo lahko TUKAJ.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
