Prebujanje ni pravljično, lahko je boleče in kaotično

3. 9. 2021
Deli
Prebujanje ni pravljično, lahko je boleče in kaotično (foto: pexels)
pexels

Ko se preobražamo, ne živimo pravljično, takrat pogosto občutimo veliko bolečine in trpljenja. Veliko prejokamo. Veliko je strahov, dvomov in skrbi.

Življenje kot v pravljici. Življenje, kot smo si ga zamislili. Magično, sanjsko in skoraj neverjetno enostavno in lahkotno. Vsi poznamo tisti občutek, ko se nenadoma zbudimo iz nočne more, se Prebudimo in popolnoma na novo začrtamo svoj potek življenja.

V skoraj vseh filmih glavni junak doživi neke vrste razsvetljenje, vse se mu postavi na pravo mesto, spozna ljubezen svojega življenja, najde sanjsko službo in se preseli v najlepšo hišo nekje na obrobju mesta, kjer srečno prebiva do konca svojih dni. Da, življenje je kot v pravljici.

Sedaj pa soočenje z realnostjo, ali kot radi rečemo – »pridi ven z oblakov in stopi na realna tla«. Zakaj? Zato, ker vam lahko zaupam eno stvar – prava prebujanja se ne zgodijo na lahkoten, sproščen in miren način. Prava prebujanja in razsvetljenja so boleča, kaotična, surova in grda.

Ko se preobražamo, občutimo veliko bolečine in trpljenja. Veliko prejokamo. Veliko je strahov, dvomov in skrbi. Na nekatera vprašanja ne dobimo odgovorov. Nikoli. Včasih se sprašujemo, ali smo samo mi takšni in če nismo, zakaj nihče drug ne kriči. Zakaj ni tako lahko priznati tudi tega, da včasih pač potrebujemo nov začetek? Da smo zaključili s starim, preživetim in tistim, kar ni (več) naše. Zakaj še zmeraj iščemo potrditve in blagoslove, da lahko začnemo na novo?

Ko se prebujamo, ko se pričenjamo zavedati, da je v nas in nad nami nekaj več, se nam sprva zdi, kakor da v nas divjajo divje vojne in da nam nekdo trga naše srce na prafaktorje. Zdi se nam, da se v nas bojujeta dve osebnosti – med to, katera smo sedaj in med tisto, katero si želimo postati. Se nam še vedno zdi, kot da smo v pravljici?

Ne še.

Nato pa v nas poseže nekaj magičnega. Žarek upanja. Tisti topli občutek v telesu, ki te pripravi na spremembe, zato, ker si vredna/vreden. To začutimo. In ker si zaslužimo doseči vse, kar si želimo. Takrat se predamo. Pričnemo se zdraviti, celiti. Tudi to ni lahko. Takrat se omehčamo. Smo ranljivejši. Postanemo bolj nežni, izgubimo ostrino.

Odprti smo. Razgaljeni. Vse je zunaj, kakor na nekakšni razstavi: naši strahovi, sanje, skrivnosti, neodgovorjena vprašanja, skrita poželenja, neizgovorjene besede. Kakor, da stojimo pred ogledalom in smo soočeni z najgršo, a najpristnejšo verzijo samih sebe.

Seveda, ta prebujenja se ne zgodijo pri vseh enako. Morda se pri nekaterih ne zgodijo nikoli. Največkrat se zgodijo tistim... najmočnejšim osebam. Zakaj? Prava prebujenja imajo le en cilj  - da nas premaknejo. Da nas prestavijo tja, kjer nam je namenjeno. V prostor mirnosti, ljubezni, harmonije in modrosti. Pomagajo nam razumeti sebe in sprejeti druge. Sprejeti sebe. Zaradi teh sprememb znova verjamemo vase in v naše moči.

Le s spremembo se lahko znova sestavljamo, ali povedano drugače – spremembe nas silijo, da hodimo na neprehojenih poteh ter da na njih pobiramo delce sebe, ki so bili do sedaj skriti ali izgubljeni.

Ko enkrat pridemo na ta kraj, ta magični kraj, si ne moremo več lagati. Takrat ni več izgovorov. Takrat pričnemo verjeti vase in braniti sebe kakor najdragocenejše zlato.

Takrat se prične pravljica. Takrat se prične življenje, kot v pravljici.

Nina Kirbiš

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez