Razlog za strah je ego, kajti strah je neposredno povezan z interesi ega.
Ego si na vse mogoče načine prizadeva, da bi si zagotovil občutek, da stvari obvladuje, saj s tem gradi svojo varnost; vse naše racionalizacije, izgovori, ambicioznost, pohlepnost in druge vrste doseganja varnosti in udobja so le načini in sredstva za zavarovanje ega.
V ustaljenih vzorcih se počutimo varne, strah pa je povezan z vsem, kar to varnost in dominanten položaj ogroža. Na brezštevilne sisteme prepričanj in svojo predstavo o sebi, ki sestavljajo ego, smo tako močno navezani, da se jih bojimo izgubiti. Srčika vseh strahov je strah pred izgubo ega, lastne (lažne) identitete. A naša resnična identiteta nima z egom nobene povezave.
Ego je nekakšen okupator človekove najbolj temeljne dobrine, čiste zavesti, za svoje orodje pa vešče uporablja celoten spominski in miselni potencial ter naša čustva. Namesto da bi spremljal in opazoval svoboden in naraven tok življenja, ga zaustavlja ali pospešuje ter stvarnost maliči, ocenjuje in razbija na iztrgane segmente, ki so nekakšne oblike nezavedanja in pozabe na prvotno, neskaljeno zavest.
Neprestano teži k izpolnitvi nekih predstav, ki zahtevajo ločevanje, odvrača pozornost od edino resničnega – večne sedanjosti zdajšnjega trenutka in jo usmerja v nekaj, kar imenujemo prihodnost. Vse, kar predstavlja nek cilj, in vse, kar meri na prihodnost, je egovo maslo.
Toda resnično in polno doživljanje in videnje stvarnosti je možno le skozi čisto zavest, ki ne sodi, ne zadržuje, ne tlači, ne spregleduje in ne ustvarja napetosti, temveč dopusti, da se življenjske oblike pretakajo brez odpora, z neskaljenim tokom energije skozi neponovljivo in čudežno sedanjost.
Tega nenadkriljivega mojstra miselnih igric pač ni lahko sklatiti z njegovega piedestala, saj ga skoraj vse, kar storiš, le še bolj utrjuje in povečuje njegovo avtoriteto. V svoj prid obrne vse, kar počneš: energijo dobiva iz vsake želje, upanja in ambicije, svetle vizije, drzni načrti in velike obljube pa mu zagotavljajo še dolgo prihodnost.
Ta kralj domišljije neprestano prede mrežo lažnive prihodnosti, v katero se lovimo, pri tem pa vešče uporablja različna orodja: velika pričakovanja in skrbna predvidevanja, podoživljanje preteklega, vizije o napredku, velike ideje in pomembna poslanstva. Lovi nas na limanice ponovitve vsega, kaj je bilo najboljše, in preseganja tistega, kar ni bilo dovolj dobro, za nameček pa obljublja boljše čase in vsesplošni napredek.
Podoživljanje preteklega, ki se ne bo nikoli več ponovilo, in zamišljanje prihodnjega, ki nikoli ne bo nastopilo, sta njegova edina resničnost, ob tem pa izgublja tisto, kar je edino resnično: sedanjost, živost. Tako se življenje spremeni v životarjenje, tavanje v iluzijah ega.
Zoran Železnikar, www.prisluhni.si