"Otrok potrebuje navdih, ne le informacij. Sicer bomo ustvarjali delovno silo, toda nobenih genijev"

Sadhguru v pogovoru za Senso odpira vprašanje, ki je danes še bolj aktualno.

Jaggi Vasudev, bolj znan kot Sadhguru, je indijski jogi, mistik in eden najbolj prepoznavnih sodobnih duhovnih učiteljev. Njegova razmišljanja segajo od osebne preobrazbe in zavesti do izobraževanja, ekologije in prihodnosti človeštva.

"Proces ljubezni mora biti proces osvobajanja, ne vezanja"

Kako otroke vzgojiti v odgovorne in radostne mlade ljudi, ki bodo znali nekoč živeti brez nas?

Če starše resnično skrbi za njihove otroke, potem jih morajo vzgajati tako, da jih otroci ne bodo potrebovali. Proces ljubezni mora biti vedno proces osvobajanja, ne vezanja.

Ko se otrok rodi, mu torej dovolite, da se razgleda naokoli, da preživi čas z naravo in samim s seboj. Ustvarite vzdušje ljubezni in podpore in mu ne skušajte na noben način vsiljevati svoje morale, svojih idej, vere ali česarkoli drugega.

Samo dovolite jim, da rastejo, dovolite, da raste njihova inteligenca, in jim pomagajte gledati na življenje pod njihovimi lastnimi pogoji – pogoji človeškega bitja, ki se ne identificira z družino, vašim bogastvom ali čim drugim.

Že samo to, da jim pomagamo gledati na življenje kot človeško bitje, je izjemnega pomena za njihovo dobrobit in dobrobit sveta. Spodbuda starša, da se otrok nauči razmišljati sam, da uporablja svojo lastno inteligenco in da vidi, kaj je najboljše zanj, je vedno najboljše zagotovilo, ki ga imate na voljo, da bo otrok dobro odrasel. 

"Otrok potrebuje navdih, ne le informacij"

Kaj bi moral biti pravi namen izobraževanja?

Namen izobraževanja je razširiti obzorja posamezniku. Toda to se večinoma zagotovo ne dogaja. Izobrazba dandanes v celoti temelji na intelektu. V njej ne najdete nobene druge dimenzije inteligence.

Intelekt lahko deluje samo s podporo vašega spomina. Ali z drugimi besedami: vaš intelekt deluje s pomočjo akumuliranih informacij. Če spomin odstranimo, je intelekt sam po sebi precej neuporaben.

Toda obstajajo še druge dimenzije inteligence, ki ne potrebujejo podpore spomina. Če se izobraževalni sistemi ne bodo osredotočili na aktiviranje teh dimenzij inteligence, bodo ustvarjali delovno silo, toda nobenih genijev.

A bolj kot izobraževalne sisteme moramo na višjo raven dvigniti tiste, ki sistem zagotavljajo. Če nam bo to uspelo, bo vsak sistem deloval dobro. Otrok potrebuje navdih, ne le informacije. Če nam je do prihodnjih generacij mar, morajo v sfero poučevanja vstopiti najboljši ljudje. 

Najbolj dragoceno pri življenju je življenje samo

Kaj je za vas življenje, ki ga je vredno živeti?

Ko ljudje dandanes rečejo "moje življenje", običajno mislijo na svojo službo, družino, dom ali morda svoj Facebook račun. A vse to so zgolj dodatki. K življenju smo dodali vse, vključno s telesom in vsebino uma – v prepričanju, da naj bi nam to izboljšalo življenje. In tako bi tudi moralo biti. Telo in vse, kar ureja življenje, v vašem življenju ne bi smelo postati zid, ki stoji pred vami. Vendar če jih ne upravljate na določen način, postanejo zid.

Lahko ste živi, vendar o življenju morda ne veste ničesar – lahko gre mimo vas ob golem ljubiteljskem ukvarjanju z dodatki. Bistvo življenja pa ni v njegovi aktivnosti. Nismo živi, ker smo aktivni. Ker smo živi, smo sposobni aktivnosti. Če ne doživite svoje živosti, če ne spoznate številnih razsežnosti življenja, bo življenje zaman.

Edina težnja v vašem življenju bi morala biti, da živite svoje življenje najbolje, kot lahko – tako, kot je za vas najboljše. Če si ne prizadevate za to, bo vaše življenje zapravljeno.

Najbolj dragoceno pri življenju je življenje samo – ne diamanti, lastnina ali denar. Izkusiti je treba vse, kar lahko človek doživi, vsako dimenzijo, ki obstaja v vas. 

"Mi pa smo iz te svobode naredili katastrofo"

Živimo na planetu z ogromno viri, hkrati pa se spopadamo z vojnami, sovraštvom, nasiljem in uničevanjem narave. Zakaj človek svojo inteligenco tako pogosto uporablja tudi proti sebi?

V zadnjih nekaj letih sem sodeloval z nekaterimi najboljšimi znanstveniki na področju fizike, nevroznanosti in računalništva. Na enem od teh srečanj sem dejal: "Tragedija človeštva je, da razmere na svetu nenehno oblikujejo človeško zavest. Dokler ne pridemo do situacije, ko bo človeška zavest začela oblikovati svetovne razmere, naših težav ne bo konec." Okoliščine ne bi smele oblikovati človeške zavesti. To je tako, kot da voz postavimo pred konja. Tako preprosto ne gre.

Življenje vsakega drugega bitja razen človeškega je na planetu po naravi omejeno in okrnjeno. Narava je začrtala dve črti, znotraj katerih živijo in umrejo. Toda pri ljudeh je narava na neki točki zaupala naši inteligenci, da smo lahko ostali svobodni, brez črt.

Mi pa smo iz te svobode naredili katastrofo – tako v smislu človeške izkušnje kot tega, kar se dogaja v ekološkem smislu. Postati zavesten ne more biti več nekaj zasanjanega in romantičnega, ampak absolutna nujnost za naše preživetje.

Prvič v zgodovini človeštva imamo vse potrebne vire, zmožnost in tehnologijo za razrešitev kateregakoli osnovnega človeškega problema na planetu. Edina stvar, ki manjka, je človeška zavest. 

"Če denar vstopi v vašo glavo, postane izvor bede"

Pogosto poudarjate, da si vsak človek želi biti srečen, težava pa je, da srečo iščemo na napačnih krajih. Kako se lahko osvobodimo prepričanja, da nam bosta denar in udobno življenje zagotovila srečo?

Denar je le preprosto orodje, mi sami mu dajemo preveliko težo. Brez denarja bi sicer imeli opravka z izmenjavo dobrin in storitev, zdaj pa imamo učinkovitejši mehanizem.

Denar lahko ustvari le zunanjo prijetnost, ne pa tudi notranje. Če imate veliko denarja, lahko bivate v hotelu s petimi zvezdicami, vendar – ali boste v hotelu s petimi zvezdicami uživali, če vaše telo, um, čustva in energija niso v prijetnem stanju? Ne boste. Če pa so ti štirje v zelo prijetnem stanju, potem lahko uživate tudi pod drevesom.

Ali torej to pomeni, da ne imejte denarja? Ne, toda treba je postaviti prioritete. Z denarjem ni nič prav ali narobe – je le sredstvo. Če ga imate v žepu, je v redu. Če pa vstopi v vašo glavo, postane izvor bede, saj to ni mesto zanj. Če je v vašem žepu, lahko v svetu storite veliko čudovitih stvari. Je sredstvo in opolnomočenje. 

"Naenkrat več nisem vedel, kaj sem jaz in kaj ne"

V knjigi Notranje inženirstvo opisujete izkušnjo, ki ste jo pri 25 letih doživeli na hribu Chamundi in ki vam je spremenila življenje. Kaj se vam je zgodilo?

Nekega popoldneva, to je bilo 23. septembra 1982, sem imel med dvema poslovnima sestankoma malce časa. Tako sem se peljal na hrib Chamundi Hill v Misoreju. Z odprtimi očmi sem sedel na svoje običajno mesto na ogromni skali. Po nekaj minutah sem doživel izkušnjo, ki me je za vedno preobrazila. Naenkrat več nisem vedel, kaj sem jaz in kaj ne. Bil sem povsod. Vsaka celica v mojem telesu je pokala od nove, nepopisne stopnje ekstaze.

Usedel sem se okoli tretje ure popoldne. Mislil sem, da sem bil v tem stanju približno 10 do 15 minut, toda ko sem se vrnil v svoje tako imenovano normalno stanje, je bila ura pol osmih zvečer – minile so štiri ure in pol. Sonce je zašlo. Moje oči so bile odprte, bil sem pri polni zavesti, toda čas je kar zbežal.

Takrat sem prvič v svojem odraslem življenju pretočil toliko solz, da je bila moja srajca mokra. Nisem vedel, kaj se dogaja z mano. Vedel sem le, da sem v sebi našel zlato jamo, iz katere je kapljala ekstaza, ki je nisem hotel izgubiti niti za trenutek. 

"Konec sveta obstaja samo v človekovem umu"

Človeštvo že od nekdaj spremljajo napovedi katastrof in konca sveta. Zakaj nas tako privlačijo? Je resnična nevarnost morda drugje – v načinu, kako živimo in ravnamo s svetom okoli sebe?

Obstajajo ljudje, ki cvetijo ob napovedih o koncu sveta, in obstajajo tudi ljudje, ki lahko sami po sebi predstavljajo konec sveta v mnogih pogledih! Pomembno je torej, da okrepimo naravno hrepenenje življenja. Naravno hrepenenje življenja pomeni živeti, rasti in uspevati.

Ljudje so izobrazili svoje ume na negativen način in nenehno iščejo konec sveta predvsem zato, ker njihove življenjske izkušnje niso bile dovolj razburljive in čudovite.

Če bi bile vaše življenjske izkušnje zelo živahne in čudovite, o koncu sveta sploh ne bi razmišljali.

Konec sveta obstaja samo v človekovem umu. V smislu obstoja, eksistencialno, nikjer v življenju, nikjer na planetu ne piše, da konec sveta obstaja. A vseeno, če se ne bomo vedli odgovorno, lahko nekateri izmed nas zares prenehamo obstajati! 

Spraševala: Gordana Sajić Jovanović

Pogovor s Sadhgurujem je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Sensa.