Slej ko prej vsak, ki ima otroke, ugotovi, da jih je nehote ranil... A tak je bil dogovor duš

Vzorci vzgoje se običajno vlečejo iz generacije v generacijo 

Odrasli človek se v najinem terapevtskem procesu zazira vase, odkriva vzroke za svoje težave, ob tem pa vedno pride do otroštva. Spoznava neprimerna delovanja svojih staršev do njega. 

Slej ko prej vsak, ki ima tudi sam otroke, ugotovi, da jih je nehote ranil. Kajti, dokler je človek v sebi ranjen, se bo v težkih situacijah tako obnašal do ljudi, ki ga obkrožajo.

Spoznanje, da je ranil svoje otroke, zelo boli. Odpuščanje sebi gre težko. A tudi te bolečine je potrebno spraviti iz sebe. Kar je narejeno slabega, je narejeno. Pomembno je, da od dneva spoznanja, kaj ni dobro za otroke, začne človek stopati naprej po drugi poti. Dlje ko dela še vse enako pa se zaveda, da je to škodljivo za otroke, težje bo prišel do miru v srcu in duši.

Zdaj pa pogled na odnose starši - otroci skozi moj intuitivni zorni kot… kako se vidi te relacije skozi dušne zakone.

Vsaka duša se odloči, v katero družino se bo rodila. Glede na to, kaj se mora v tem življenju naučiti, take starše poišče. Lekcija, ki jo potrebuje, je določena glede na to, kako slabo se je odrezala v preteklih življenjih.

Za lažjo predstavo: kdor je bil zelo nesamozavesten, si bo v tem življenju izbral starše, ki mu bodo s svojim delovanjem še zbijali samozavest. Kdor ni znal obvladovati jeze, se bo rodil v družino, kjer bo dobival ogromno jeze.

Sovraštvo, žalosti, strahovi, nemoči, krivde, zamere… S čimer se nismo znali pravilno soočati nekoč, na potenco dobimo te izkušnje tukaj in zdaj.

Človekova duša si je izbrala slabe izkušnje, da se sooči s težkimi občutki, ki jih ob tem čuti in jih končno spusti. Zato tudi bolečine v otroštvih.

Noben starš ni dal svojim otrokom le lepega.

Z ZEMELJSKEGA VIDIKA: KER NI ZNAL.

Z DUŠNEGA VIDIKA: TAK JE BIL DOGOVOR DUŠ. TE LEKCIJE SI JE IZBRALA DUŠA. 

Zavedajte se, odpuščanje sebi je zelo pomembno. Ob tem pa veliko poguma in samokritike, da se človek končno zazre vase, kaj ne dela v prid svojim otrokom.  

Da lažje začutite, kaj pomeni dogovor duš, si preberite Mašin zapis. Name se je obrnila, ker je imela težave z alergijami. Takoj se je odprlo, da ima pravzaprav alergije na svojo mamo. Ali drugače, da so vzroki za njene simptome v težkem odnosu z mamo.

• Preberite si še: Vsak alergik v sebi nosi potlačene težke občutke

Po parih terapijah in temeljitem osvobajanju po navodilih, ki jih je dobila, se ji je zgodilo nekaj posebnega, kar je zapisala za vse nas. Da bomo lažje razumeli, kaj pomeni dogovor duš. Da nič ni tako, kot se vidi z naše perspektive.

KAKO SEM ODPUSTILA SVOJI MAMI

Ko se zazrem v svoje otroštvo, ugotovim, da nikoli nisem bila dovolj dobra. Nikoli nisem dovolj dobro pospravila, nikoli nisem dovolj dobro skuhala ali pomila posode, nisem bila dovolj dobra v šoli, premalo sem delala, predolgo sem spala, imela sem predolge lase, bila sem presuha in še bi lahko naštevala.

Te materine besede mi še danes odzvanjajo v ušesih. Ni ji bilo lahko ugoditi ali doseči njenih pričakovanj, čeprav sem se trudila. O, kako zelo sem se trudila ubogati, biti tiho, ne povzročati težav, biti ''pridna'' punčka. Vse samo zato, da bi iz njenih ust slišala pohvalo ali prejela kanček odobravanja. Toda tega ni bilo.

Bila je hladna, neobčutljiva in nedostopna. Vedno je trmasto vztrajala pri svojem. Vse je moralo biti tako, kot si je zamislila. V času pubertete sem se ji začela upirati. Dovolj sem imela njenega pritoževanja, žaljenja in poniževanja. Od takrat naprej sva si bili nonstop v laseh. Želela je, da postanem njena kopija, jaz pa sem hotela biti vse drugo kot to. Seveda je bilo to vse samo navzven. Globoko v sebi sem še vedno hrepenela po njenem razumevanju, sočutju in ljubezni.

Neskončno sem si želela, da bi si bili blizu. Da bi mi vsaj enkrat v življenju rekla: »Hčerka, rada te imam.'' Ali: ''Vredna si! Ti zmoreš vse! Verjamem vate,«  ali kaj podobnega. Od vsega, kar se spominjam, moram priznati, da me je najbolj bolelo to, da se sploh zavedala ni, da dela kaj narobe. Da ni videla, kako me je prizadela. Kako le, saj je zase mislila, da je nezmotljiva in perfektna.

V odraslih letih sem se že sprijaznila, da od nje nikoli ne bom dobila nikakršnega odobravanja, kaj šele opravičila. Jaz pa sem si ji želela odpustiti. Želela sem pustiti vse zamere za sabo in svobodno zadihati. Zaradi sebe, zaradi notranjega miru. Najprej sem poizvedovala o njenem otroštvu, o njenih odnosih in življenju v družini. Mislila sem, da bom z razumevanjem njenega življenja našla vzroke, zakaj je takšna. Sicer sem se dokopala do svojih odgovorov, vendar ji odpustiti še vedno nisem mogla. Potem sem poizkušala z raznimi tehnikami in seansami odpuščanja. Vse brez uspeha.

Nekega večera sem ''zaslišala'' glas, ki mi je narekoval, naj začnem pisati. Začutila sem, da ga moram poslušati. In tako sem se usedla v naslonjač in začela pisati. Na moje začudenje sem pisala, kot bi ravno dobila največji navdih v svojem življenju. Ko sem zaključila, sem se odpravila v posteljo, saj je bila ura že pozna.

Ravno ko sem položila glavno na vzglavnik, sem se v trenutku ''prestavila'' v nek drug prostor in čas. Bilo je temno. Gledam iz daljave. Vidim tri ''pojave''. Nimajo človeškega telesa. Obdaja jih belkasto – modrikasta svetloba. Zagledam svojo mamo. Bila je tista na sredini. Tako jo prepoznam. Njeno energijo. Vsi trije zrejo ''nekam''. Nisem točno videla, kam in kaj naj bi to bilo. Nato mi postane jasno – zrejo v prihodnost njenega življenja.

''Zaslišim'' svojo mami: ''Nočem! Ne zmorem! Ne želim igrati te vloge!'' Takrat dojamem, da sem priča dogodku odločitve o njeni inkarnaciji. Občutim njen upor, njeno neverjetno nelagodje. Zaznam tudi težo bremena, ki bi ga morala nositi s sprejetjem te vloge. Na vsak način se skuša izogniti igranju take težke vloge moje bodoče matere, kot je od nje zahtevano. Ostali dve ''pojavi'' ji pojasnita, kako zelo pomembno je to zame. Za moj razvoj. Da se duhovno razvijem do te točke, v kateri se trenutno nahajam (ali še dlje).

Občutim situacijo, v kateri se je znašla. Njen upor na eni strani in pomembnost sprejetja te vloge na drugi strani. Občutim neverjetno sočutje do nje. Občutim ga tako močno, kot bi bila sleherna celica mojega telesa prepojena samo in zgolj iz sočutja. Po trenutkih tišine pristane. Pristane na igranje vloge moje bodoče skrajno neljubeče matere. Vlijejo se mi solze.

''Pristanem'' nazaj v svoji sobi. Ne morem nehati jokati. Razumem, kako težko ji je bilo sprejeti to odločitev. Vendar jo je sprejela, zame. Za moje dobro. Za moj razvoj. V tem trenutku občutim svoje levo pljučno krilo. Čutim, kako se iz njega vali ogromno neke goste snovi. Še vedno jokam na vso moč. Pljučno krilo se mi je do sedaj že popolnoma izpraznilo. Zadiham s celotnimi pljuči. Kot bi bila celo življenje brez zraka, sedaj pa ga prvič vdihnem. Dobim občutek, da se mi je ravno povečala kapaciteta pljuč. Občutim ogromno olajšanje. Še močneje se zjočem, nato pa od utrujenosti zaspim.

Naslednje jutro premišljujem o tem, kaj se mi je zgodilo. Nikakor se ne morem spomniti, kako sem se znašala v ''drugem'' prostoru. Mogoče se mi je samo ''odklenil'' spomin na življenje pred inkarnacijo ali pa sem dobila nekakšen vpogled, da bi lažje razumela svojo mamo.

Če je bilo slednje, kdo mi je to omogočil? Pa saj niti ni važno, iz srca sem hvaležna za ta dar, ki mi je bil podarjen tako nepričakovano. Kakšna ironija pomislim! Tako dolgo sem si prizadevala preseči zamere do svoje mame, ji odpustiti in narediti korak naprej. Po doživetem dogodku ugotavljam, da ne čutim več potrebe po odpuščanju, saj ne najdem ničesar, kar bi ji lahko zamerila."

Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si 

• Poglejte si še: Bolečine se prenašajo iz roda v rod, vse dokler jih nekdo ne začuti, zaceli in na to mesto vrne Ljubezen