Strah pred izgubo

V Tibetanski knjigi o življenju in umiranju Sogyal Rimpoche pravi:

"Vzemite novčič in si predstavljajte, da je to vse, kar želite imeti. Držite ga tesno stisnjenega v svoji pesti in iztegnite roko z dlanjo proti zemlji. Če popustite stisk, boste to, kar si želite, izgubili. Zaradi strahu pred izgubo je vaša roka v krču. Obstaja pa tudi druga možnost. Lahko bi nekoliko popustili stisk, a vseeno zadržali kovanec. Obrnite dlan proti nebu, razprite pest in opazili boste, da je vaša dragocenost še vedno v vaši roki. Izpustili ste, a je cekin še vedno tu."

Ljudi, ki se identificirajo s tem, kar imajo in na kar lepijo etikete 'moje', je veliko bolj strah smrti kot tistih, ki v svojem življenju negujejo in razvijajo življenjske vrednote, ki niso povezane s posedovanjem.

Ta etiketa 'moje – tvoje' se lahko lepi na praktično kar koli: moj denar, moj partner, moji otroci, moja hiša, moja titula.

Zgornja prilika o novčiču je prispodoba za vse to. S kopičenjem bogastva je mogoče pozabiti živeti. Z nadzorovanjem partnerja radi pozabimo ljubiti.

V resnici pa: ali v resnici sploh obstaja kaj takšnega, kar v resnici lahko posedujemo? V trenutku smrti bomo vse to izgubili, vključno s samim sabo.

Če se nam je v času življenja težko ločiti od poosebljanja s svojo izobrazbo, s svojo družinsko vlogo, svojim premoženjem – se nam bo težko odlepiti tudi od končne identifikacije, ki ji rečemo 'biti človek'.

Še več. Bolj kot se v življenju oddaljujemo od tega, kar smo, hujša bo misel na našo končnost, na popolno izgubo sebe – na smrt.

Francoski pisec Andre Gide je zapisal: "Človek ne more odkriti novega morja, če nima poguma, da bi zapustil obale."

Če ozavestimo dejstvo, da bomo v trenutku smrti izgubili vse nam znane obale, bomo lažje zbrali pogum za raziskovanje neznanih morij v življenju. In zato, dokler smo tu, vdihnimo s polnimi pljuči, napnimo jadra in – živimo!

Tomica Šćavina, Nataša Zupanc

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja