Trikotnik ustvarjalnosti

Albert Einstein pravi, da ne moremo najti rešitev za probleme, ki so nastali vdoločenem miselnem modelu. Treba je izstopiti iz konteksta in zagledati tehničniproblem ali življenjsko situacijo v novi luči.

3. 4. 2016

Einsteinovo vizijo o ustvarjalnosti in inovativnosti lahko ponazorimo s trikotnikom ustvarjalnosti, ki ima naslednje elemente: dani tehnični problem ali dana življenjska situacija, miselni teoretski model o tehničnem problemu ali naša predstava življenjske situacije, opazovalec, ki se zaveda obojega: danega problema ali situacije in miselne predstave o njem.

Trikotnik ustvarjalnosti

Dokler doživljamo problem preko umskega modela, ne moremo najti dobre rešitve. Ko pa se kot opazovalec zavemo problema in modela o problemu, se zgodi iskrica: problem uzremo, doživimo neposredno, ne da bi ga doživljali preko njegovega miselnega modela, in po navadi uzremo rešitev, ki se v umu manifestira kot novi miselni model, ki razrešuje tehnični problem ali življenjsko situacijo. Neposredno doživljanje tehničnega problema ali življenjske situtacije je vir in inovativnosti. Neposredno doživljanje je sintetično in trenutno, posredno doživljanje pa je analitično in v času. Težave današnje družbe in znanosti so v pretiranem analitičnem doživljanju sveta. Sintetično neposredno doživljanje, lahko ga imenujemo tudi zavestno doživljanje, je zanemarjeno. Moderna družba živi v iluziji, da lahko razreši probleme izključno racionalni analitični pristop, ne zaveda se, da so ti problemi rezultat redukcionističnega racionalizma, ki je vesolje, življenje in človeka zreduciral na stroj, ki pa to niso.

Življenje je mnogo več, kot lahko dojame racionalni um

Ne gre le za vsakodnevno življenje, tudi v znanosti prevladuje redukcionistična paradigma, ki ne priznava epistemologije in vidi le, kar hoče videti (modeli so postali bolj resnični od resničnosti same), ki je zreducirala raziskovalnega duha in ga podredila ekonomskim interesom. Prvi tak primer je teorija, ki pripisuje globalno segrevanje človeku, medtem ko meritve jasno in nedvoumno potrjujejo, da se celotno osončje segreva zaradi povečanega delovanja sonca in močnejšega kozmičnega sevanja.

Drugi primer je odkritje Higgsovega bozona, ki ni nič več, kot umetno ustvarjen delec pri trku dveh protonov, ki nima nobene epistemološke povezave s hipotetičnim Higgsovim poljem, ki naj bi bilo nosilec mase elementarnih delcev. CERN prejme toliko denarja, da bodo nadaljevali z iskanjem različnih umetno pridobljenih delcev, ki nastanejo pri trkih delcev, ki resnično obstajajo v naravi. Ti umetni delci v naravi ne obstajajo in ne morejo biti razlaga za naravne pojave, kot sta na primer masa in gravitacija.

Nemški fizik Dr. Alexander Unzicher je napisal dobro knjigo o tem, kako je podelitev Nobelove nagrade za odkritje Higgsovega bozona prevara, vendar gre 'karavana naprej'. Danes v fiziki ni več dovolj imeti argumentov in dobre teorije, imeti morate tudi veliko denarja in zvez, da jo lahko sploh objavite v reviji, ki nekaj šteje.

Prebujeni opazovalec je vir resnične inteligence

Vrnimo se k trikotniku ustvarjalnosti: prebujeni opazovalec, ki ima izvor v zavesti, je vir resnične inteligence in ustvarjalnosti, ki delujeta v dobro življenja. V vsakdanjem življenju lahko ta trikotnik s pridom uporabljamo. Pomaga nam sprevideti, da je rešitev problemov sprejemanje življenjskih dejstev, ki potem prinese s seboj tudi uvid, zakaj se nam je neki dogodek ali situacija pripetil. Bolj ko se poglobimo v opazovalca, manj nas dana situacija obremenjuje; spoznamo, da se je zgodila edinole zato, da se poglobimo vase in odkrijemo v sebi mir, ki ga nič in nihče ne more skaliti.

Uporaba trikotnika ustvarjalnosti nam pomaga sprevideti, da moderna potrošniška družba ustvari mnogo stvari in s tem tudi 'problemov', katerih edini namen je, da jih nekdo kupi. Vsak dan nam v reklamah televizijskih programov povedo, kaj potrebujemo za srečno življenje. Izvirna ustvarjalnost, ki ustvarja preprosto življenje, je podrejena lažnemu občutku, da materialne stvari ustvarjajo srečo. Danes 'imeti' pomeni 'biti'. V resnici pa 'biti' pomeni osvoboditev od vsake 'oblike'; sreča sama nima oblike, barve in zgodovine, sreča je zdaj, v tem edinem trenutku, ki obstaja, EckhardTolle in Albert Einstein ga imenujeta SEDAJ (NOW).

Opazovalec ima izvor v 'sedaj', ki je zavest, v kateri obstaja materialno vesolje. V trikotniku ustvarjalnosti imamo neposredno doživljanje, ki je zmeraj 'sedaj', inposredno doživljanje, kipa je v linearnem času kot osnovnem modelu uma, preko katerega doživljamo svet in sebe. Oglejmo si delovanje trikotnika na konkretnem primeru 'sprave' v Sloveniji. Druga svetovna vojna je bila med leti 1941 in 1945. Domobranci in partizani, ki so se takrat medsebojno pobijali, so večnima vsi umrli. Vendar je to breme 'sprave' v Sloveniji vedno težje, ker ga doživljamo v linearnem času spominov, ki so le v glavi, v realnem svetu jih ni: vojna se je končala pred 70 leti. Človek, ki se poglobi v sedanji trenutek, je že v spravi s svojimi spomini ali naučenim razmišljanjem o 'spravi' v Sloveniji in tudi razume, da je 'sprava' stvar osebne duševne higiene: kar se je zgodilo, je bilo hudo in boleče, vendar nima smisla vedno znova ustvarjati teh občutkov v novi generaciji, ki se je rodila 30 ali 40 let po vojni. Najbolj zanimivo je, da se je pobijaje med vojno zgodilo v istem 'SEDAJU', v katerem berete ta članek. Če bi se ljudje že takrat zavedali 'SEDAJA', do pobijanja sploh ne bi prišlo. Tu je rešitev 'sprave': v naši poglobitvi v zavestnega opazovalca/zavest, ki je zmeraj in samo 'SEDAJ'.

O dvomljivosti uma

Ena od mojih izkušenj s trikotnikom ustvarjalnosti je sledeča: v letih 2000–2014 sem intenzivno raziskoval pomen časa v fiziki. V šoli so nas učili, da je čas četrta dimenzija prostora. Pozneje sem o tem prebral kupe knjig in čutil sem, da v tej ideji časa kot dimenzije prostora nekaj ni v redu, toda z analitičnim razmišljanjem nisem uspel odkriti napake. Leta 2010 sem uporabil trikotnik ustvarjalnosti: postavil sem se v vlogo čistega opazovalca, moj um pa je ustvaril osnovno formulo X4=ict, ki ponazarja čas kot četrto dimenzijo prostora.

Po nekaj tednih opazovanja formule sem dobil preblisk, da je čas le numerično zaporedje dogodkov (v fiziki rečemo materialnih sprememb), ki se dogajajo v prostoru. Bil sem tako presenečen, da svojemu kolegu Fiscalettiju, italijanskemu fiziku, s katerim sodelujeva že od leta 2000, tega uvida nisem omenil naslednja dva meseca. Ideja časa kot matematičnega parametra sprememb je bila za moj um tako nenavadna, da je podvomil v njeno verodostojnost. Ko sem Fiskalettiju končno pisal o novi ideji časa, mi je odpisal: "Preveč je, preveč. Tudi če bi bilo to res, ta ideja ne bi bila nikoli sprejeta v uradni fiziki."

Tri leta sem intenzivno študiral specialno teorijo relativnosti in odkrival, da model časa kot numeričnega reda razrešuje mnoge probleme v fiziki, kot so na primer potovanja v času, paradoks dvojčkov in Zenonov problem gibanja. S Fiskalettijem sva objavila nekaj člankov o najinem modelu časa, leta 2014 tudi v prestižni reviji Temelji fizike (FoundationsofPhysics). Pokazala sva, da je čas le numerično zaporedje dogodkov v prostoru, kjer je zmeraj SEDAJ. Ko opazovalec meri numerično zaporedje neke spremembe z urami, s tem ustvari trajanje neke spremembe. Če ni meritve, tudi trajanja ni, obstaja samo tok spremembe v SEDAJU.

Trikotnik ustvarjalnosti deluje najbolje, ko uspemo jasno videti svojo miselno predstavo o določenem znanstvenem modelu, tehničnem problemu ali življenjski situaciji. Ko uspemo, da se ne identificiramo več z ustaljeno miselno predstavo, se zgodi 'čudež': model se ponovno formulira, zagledamo ga v adekvatnejši predstavi – ta pa poda nove rešitve, ki v starem modelu niso bile možne. Isto velja za medčloveške situacije: ko popolnoma sprejmemo dano stanje, ukrepamo tako, da bo najbolje za vse.

Aktivirali smo zavest, ki vedno deluje konstruktivno in ustvarja najboljše rešitve. Spoznanje, da um ni ključni instrument, ki nas lahko uspešno vodi skozi življenje, je odrešujoč. Zavest nam vedno stoji ob strani, le da je velikokrat ne moremo slišati, ker naš um ustvarja preveč hrupa. Zato je redna meditacija najboljše zagotovilo, da okrepimo ustvarjalnost na delovnem mestu in doma, se predamo intuiciji in zaupamo življenju, ki nas vedno vodi proti sebi.

Tekst: Srečko Amrit Šorli

www.fopi.info; sorli.amrit@gmail.com