V odrasli dobi še vedno hrepenimo po materinski ljubezni, ki je kot otroci nismo v celoti izkusili

22. 1. 2024
Deli
V odrasli dobi še vedno hrepenimo po materinski ljubezni, ki je kot otroci nismo v celoti izkusili (foto: profimedia)
profimedia

Če je na primer moški še kot otrok izgubil mamo, je s tem nenadoma nehal od nje prejemati energijo. Zato je doživel močan šok, kar je ustvarilo neravnovesje v njegovem psihoenergijskem sistemu.

Čeprav bo vstopal v čustvene odnose z drugimi ženskami, ko bo odrasel, bo vedno hrepenel po materinski ljubezni in zaščiti, ker je kot otrok ni v celoti izkusil.

Za partnerico, s katero bo ustvaril trdnejši odnos ali stopil v zakon, bo izbral osebo, ki ga bo na določen način spominjala na mamo in ki bo v njegovem psihoenergijskem območju lahko odigrala vlogo matere (včasih se bo to dogajalo tudi v primerih, ko je bil moški kot otrok pretirano povezan z mamo).

Izguba matere (ali njena odsotnost, tako telesna kot čustvena) se bo povsem drugače odražala na žensko, predvsem če je bila najstarejši ali energijsko najmočnejši otrok v družini ter je bila zato prisiljena prevzeti skrb za njene člane.

Tudi njej bo skozi življenje manjkalo materinske ljubezni, vendar jo bo iskala pri starejših ženskah ali prijateljicah, medtem ko bo v partnerskih odnosih še naprej igrala vlogo matere, ki jo najbolj pozna in se ji je najbolj močno vrezala v njeno podzavest.

Zato bo iskala moške, ki ji bodo omogočili igranje te vloge – tiste, ki so tudi sami ostali brez matere ali so zaradi kakšnega drugega razloga v psihoenergijskem nivoju ostali zamrznjeni v identiteti otroka. Takšne moške bo doživljala kot privlačne.

Ljudje podobnih izkušenj in komplementarnih potreb se bodo prepoznali na subtilni ravni. Podobna življenjska izkušnja jih bo pritegnila drugega k drugemu, med njim se bo ustvarila empatija ter (lažen) občutek čustvene povezanosti, ki jih bo zbližal.

Zaljubila se bosta in stopila v odnos, prepričana, da sta našla sorodno dušo. Med obdobjem zaljubljenosti bo njun odnos prežet z veliko nežnosti, ki bo tudi temelj njune spolnosti, vendar bo vse spominjalo na skladen odnos med materjo in otrokom.

Skladnost takšnega 'starševskega' odnosa in spolna privlačnost bosta ponavadi izginila, ko bo prešla tudi zaljubljenost (ker je zdrava seksualnost v odnosu starš-otrok nemogoča), vendar bosta ta dva človeka naprej hotela igrati vloge. 'Mama' bo še vedno skrbela za svojega 'sina' na vseh ravneh (čeprav bo skrb v tem scenariju bolj poudarjena doma), ker ga bo imela za nesposobnega, da bi skrbel sam zase. Določala bo, kaj je prav in kaj ni ter kaj se lahko dela in česa se ne sme.

On se bo včasih na vse to uprl in 'materi' privoščil kakšno nagajivost, vendar bo še naprej sprejemal njeno avtoriteto in proti svoji volji delal, kar mu bo ona naročila, ker bo to imel za normalno. Čeprav ni vedno treba, da bi bilo tako, je v teh zvezah žena pogosto tudi fizično videti dominantnejša od moškega.

Prava oblika partnerstva bo v takšnem odnosu nemogoča, vendar se bo odnos verjetno kljub temu nadaljeval, ker bosta partnerja potrebovala drug drugega zaradi vlog, ki jih v njem igrata.

Egli Ilić, Petra Arula

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez