Trenutno se zdi, da bo v Evropi le prodrlo prepričanje, da je treba ne le varčevati, ampak tudi rasti. Kot v našem življenju ... Življenje potrebuje rast, zrak, upanje in vizijo prihodnosti.
Ali lahko preživimo, če bomo varčevali z zrakom in svetlobo?
Nihče od nas ne zaživi od tega, da stiska pas, varčuje, reže izdatke, stiska zobe, povsod samo krči svoje delovanje in misli le na to, kako čim manj porabiti. Tudi v primeru, da smo pretiravali z izdatki, ne sme biti varčevalni pristop naš edini pristop.
Na področjih, kjer smo zapravljali, se je seveda treba popraviti in naravnati v novo smer. Toda od tega ni mogoče živeti. Če bi ostali samo pri tem, bi shirali od lastne omejenosti in strahu pred prihodnostjo. Polni napetosti, rastoče napadalnosti in bednega stiskaštva postanemo drug drugemu samo še ovira.
Zaživimo le, ko najdemo prostor za razkošje, za upanje in ustvarjanje, pa naj bodo razmere še tako ostre, in ko občutimo, da se med nami tkejo vezi, ki oplajajo skupno rast.
Varčevanje ne seje in ne žanje, samo spravlja na kup in brani, kar je.
Ali niso tudi naši odnosi nekaj podobnega? Če le pazimo, da ne delamo tega ali onega, da se trudimo in nadzorujemo svojo destruktivnost, ostajamo v polju NE. Tu se ne rojeva nič živega.
Naša moč je v tem, da gledamo na dan kot na sajenje in setev (in ne le kot na boj s plevelom), na denarne zadeve kot na iskanje možnosti za množenje in izmenjavo, za pretok idej in poguma, nase pa kot na vir neizčrpnih zamisli, bogastva. Kot da smo človeško drevo, ki nikoli ne neha obnavljati svoje moči z vedno novimi poganjki v nove smeri.
Med razmahom posameznika in družbe pravzaprav ni nobenega nasprotja, kajti osebni pristop gradi družbo upanja in moč, da svojo notranjo držo prepoznavamo tudi v njeni moči delovanja navzven.
Vse, kar je resnično vitalnega v osebnem živjenju, oživlja tudi okolje.
Ustvarjalnost rešuje ne le naše odnose in naš odnos do sebe, ampak tudi naš svet.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
