Zakaj ne znamo prisluhniti drugemu? Odgovarja Javor Škerlj Vogelnik

Žal nas nihče ni učil veščin poslušanja. Naših babic in dedkov ter staršev skoraj zagotovo ni nihče spraševal: "Kaj se dogaja znotraj tebe, kaj čutiš? Pripravljen sem slišati o vseh tvojih občutkih in hrepenenjih..." To so veščine, ki se jih mora sedaj naučiti večina od nas iz nule. Poglejmo si, kaj je v Sensa podkastu povedal Javor Škerlj Vogelnik, mednarodni certificiran trener nenasilne komunikacije.

Katere napake ljudje napogosteje počnemo pri poslušanju drugega?

Javor: Velikokrat se zgodi, da drugih sploh ne poslušamo. Zakaj nimamo te sposobnosti, te kapacitete? Velikokrat si sami želimo biti slišani s svojo zgodbo, s tem, da imamo mi prav, da smo mi dobri, da smo vredni... Pomembna nam je potreba po slišanosti in se bojimo, da če bomo prisluhnili drugi osebi z njihovimi koncepti, perspektivami, da to že avtomatsko pomeni, da mi ne bomo slišani, da naša zgodba ne bo slišana. To se mi zdi prvi strah, ki se lahko ob tem pojavi.

Druga stvar pa so standardni vzorci komunikacije, ki jih poznamo. Ko ne poslušamo, ampak začenjamo takoj podajati neke lastne zgodbe. Pozornost ne ohranjamo na drugi osebi, ampak jo takoj prenesemo nase. Začnemo dajati nasvete, brez da bi nas druga oseba vprašala za njih, govorimo, kaj in kako bi moral, kako bi bilo dobro, da bi določene stvari izpeljal...

In pa tudi dajanje tolažbe. Nič ni narobe z dajanjem nasvetov in tolažbe, podajanjem svojih zgodb, ampak se mi zdi zanimivo vnašanje večjega zavedanja v to, kaj počnemo.

Kaj pa se zgodi, če sem samo v tišini z neko drugo osebo v tihi prisotnosti in se skušam zares povezati z drugo osebo. Kaj se dogaja s tem človekom? Zakaj mi govori, kar mi govori?

Žalosten pogled na zaklenjena vrata hotela, ki je zaslovel v filmu Jamesa Bonda

Pri nenasilni komunikaciji vabimo, da ne poslušamo samo besed, ampak poskušamo prisluhniti, kaj se dogaja iza besed. Kakšni so procesi v telesu, kaj komunicira telo drugega človeka? Telo namreč komunicira skozi jezik občutkov in potreb.

Standardna dinamika pogovorov pa je običajno uporaba moči, boja za to, kdo ima prav in kdo narobe. Čigava perspektiva bo obveljala? Začnemo se boriti. Do tega prihaja zaradi načina razmišljanja, da lahko obstaja samo ena perspektiva in ne več njih.

Kako se spustiti v ranljivost svoje človečnosti? Vsi hrepenimo po tem, hkrati pa nas je strah, da se razgalimo kot človeško bitje, ki nima vseh odgovorov, ima svoje strahove in skrbi... Kako to zaobjeti kot del naše človečnosti?

Poskusimo torej, kaj se zgodi, če vnesemo v pogovor več zavedanja, če se vprašamo, kaj sploh želimo doseči v nekem pogovoru. Si želimo drugega nadvladati? Ali si želimo biti slišani?

S tem, ko iščemo stik s svojimi občutki in potrebami, se dinamika pogovorov pogosto spremeni. Lahko imamo trenutek pavze preden se izrazimo in se vprašamo: "Kaj si želim v tem trenutku?" Ugotovimo recimo, da si želimo biti samo slišani. Potem lahko formuliramo temu primerno svoj komunikacijski odziv in povečamo možnost, da bodo naše potrebe dejansko zadovoljene.

Poskusimo vaditi dvojni fokus. Z enim delom fokusa poslušamo besede druge osebe, z drugim delom fokusa pa potrebe drugega. Zakaj nam govori, kar nam govori? V pogovoru ne gremo torej takoj nase, ampak ostanemo še s pozornostjo pri tem človeku in poskušamo povzeti, ali smo res v polnosti razumeli, kaj se v tem človeku dogaja, kaj mu je pomembno, katere potrebe so mu pomembne in kakšni občutki se v njemu sprožajo. Torej, ostanemo še z njim s pozornostjo, dokler ta oseba ni v polnosti slišana.

Potem šele prenesemo pozornost nase in povemu drugemu, da bi sedaj mi radi bili slišani s svojo perspektivo, če nam je pripravljen tudi on prisluhniti v polnosti. Na ta način povečamo možnost za obojestransko slišanje, ustvarimo prostor za medosebni stik, v katerem sva lahko oba v polnosti slišana. Tako pride do pomiritve, da se lahko oba v polnosti izraziva s tem, kar nama je pomembno. Tukaj se zgodi potem stik, na podlagi katerega greva lahko naprej iz situacije, ki je konfliktna in sproža veliko občutkov in trenj.