Raziskave dokazujejo, da lahko travme povzročijo spremembe v DNK, ki se lahko nato prenesejo tudi na otroke oziroma na naslednje generacije.
Raziskovalci na Nacionalnem inštitutu za zdravje so se združili z raziskovalci Univerze v Helsinkih na Finskem in Univerze v Uppsali na Švedskem, da bi izvedli študijo, ki je bila objavljena v mednarodno priznani psihiatrični reviji JAMA Psychiatry.
Opazovali so dve različni skupini otrok. Prvo skupino so sestavljali otroci, katerih starši so bili izseljeni med drugo svetovno vojno, drugo skupino pa tisti, ki so imeli starše doma v istem obdobju. Med prvo in drugo skupino otrok in med njihovimi starši je bila precejšnja razlika.
Čeprav so seveda tudi ljudje, ki so ostali doma in se soočali z nekaterimi nevarnostmi med vojno, prav tako utrpeli veliko travmo, so po nedavni študiji izseljeni doživeli večji psihični strah in stres, saj so bili ločeni od družin, od svojega domačega okolja, naučiti so se morali novih jezikov ali sprejeti druge kulture ter seveda živeli v izjemno stresnih in nesigurnih vojnih razmerah.
Ugotovljeno je bilo, da so imele hčere, ki so se med vojno rodile evakuiranim ženskam (denimo v taboriščih), tekom življenja petkrat večjo možnost hospitalizacije zaradi težav z duševnim zdravjem v primerjavi s tistimi, ki so jih rodile matere, ki so med vojno ostale doma.
V omenjeni raziskavi so ugotovili, da imajo hčere finskih mam, ki so bile med drugo svetovno vojno evakuirane na Švedsko, petkrat večjo verjetnost, da bodo zbolele za depresijo, kot njihove sestrične, katerih matere so ostale doma. Travma, ki jo je doživela mati, je dejavnik tveganja za depresijo. Primerjava je bila osredotočena na psihične motnje, ki so zahtevale hospitalizacijo in ne zajema drugih kroničnih težav in bolezni.
"Ena od možnih razlag za povečano depresijo je vpliv, ki ga je imela izkušnja vojne evakuacije na sposobnost oblikovanja intimnih odnosov, ali kako so te izkušnje vplivale na metode vzgoje otrok, ki so jih uporabili starši," pravi Nina Santavirta, raziskovalka Univerze v Helsinkih. "Ne moremo izključiti transgeneracijskega epigenetskega dedovanja - kemičnih sprememb, ki vplivajo na način izražanja genov."
Nekatere prejšnje študije, ki so bile narejene o učinkih travme v času nosečnosti, so že potrdile, da lahko takšne travme prizadenejo otroke, vendar niso ugotovljali, da bi izkušnja travme s strani matere, ko je bila še otrok, lahko vplivala tudi na njene naslednje generacije, kot se to raziskuje danes. Raziskovalci si prizadevajo najti čim več potrditev, da se travma dejansko prenese na vnuke ali druge generacije žrtev travme.
Glavni razlog, za katerega so raziskovalci verjeli, da je to mogoče, je pravzaprav povezan s stilom starševstva. Matere so namreč svoje otroke vzgajale povsem drugače ravno zaradi travme iz otroštva.
Drugi razlog je nova veja področja znanosti, ki se imenuje epigenetika. To je veja, ki preučuje genetske označevalce, in preučuje, kako lahko nekatere stvari, kot so okolje, kultura in življenjski slog, vplivajo na razvoj DNK. Znotraj tega področja epigenetike pravzaprav obstaja epigenetska dediščina, ki preučuje način, kako se lahko učinki travme prenesejo na druge generacije.
Eden izmed dokazov, ki podpira epigenetiko, je denimo razlika v zdravstvenem stanju in razmerah med temnopoltimi Američani, pa tudi tistimi iz drugih rasnih in kulturnih skupin. Druga študija je prav tako zaključila, da so nekatera vprašanja, kot so nižja stopnja porodne teže, povečana stopnja umrljivosti dojenčkov, pa tudi kronični stres lahko posledica dolgoletne etnične diskriminacije, ki je genetsko prizadela te skupine ljudi.
vir: Conscious Reminder, helsinki.fi
- Preberite si še: MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
