Prisluhnite zgodbi dveh zenovskih menihov, ki razkriva eno od modrosti življenja.
Dva zenovska meniha sta se skozi gozd vračala v samostan. Ko sta prispela do reke, sta zagledala žensko, ki je klečala na obrežju in jokala. Bila je mlada in privlačna.
"Kaj je narobe?" jo je vprašal starejši menih.
"Moja mati umira. Sama je v hiši na drugi strani reke, jaz pa je ne morem prečkati. Poskušala sem," je nadaljevalo dekle, "toda zgrabil me je tok. Brez pomoči mi ne bo nikoli uspelo priti na drugo stran ... Mislila sem že, da je ne bom več vedela žive. Toda zdaj ... zdaj ko sta prišla vidva, bi mi morda lahko pomagala prečkati reko ..."
"Ko bi le mogla," je potožil mlajši. "Toda pomagala bi ti lahko samo tako, da bi te nesla čeznjo, zaobljuba čistosti pa nama preprečuje vsak stik z nasprotnim spolom. Prepovedano je, žal mi je."
„"Tudi meni je žal," je odvrnila mladenka in spet zajokala.
Starejši menih pa je pokleknil, sklonil glavo in ji rekel: "Splezaj mi na hrbet."
Ženska ni mogla verjeti, a je vseeno hitro vzela svojo culico ter zlezla menihu na hrbet. Z bremenom je stežka prečkal reko, za njim je šel mlajši menih. Ko so prišli na drugo stran, je ženska menihu v znak hvaležnosti hotela poljubiti roko. "Je že dobro, je že dobro," je rekel starec in umaknil roko, "kar pojdi."
Ženska se je hvaležno priklonila, vzela svoje stvari in stekla po poti proti vasi. Meniha pa sta se brez besed znova napotila proti samostanu. Pred seboj sta imela še deset ur hoda.
Malo preden sta prispela na cilj, je mlajši menih rekel starejšemu: "Mojster, veliko bolje kot jaz poznaš zaobljubo čistosti, pa si kljub temu nesel tisto žensko čez široko reko."
"Res sem jo nesel čez reko, toda kaj je narobe s teboj, da jo še vedno nosiš na svojih ramenih?"
Tekst: iz knjige Jorge Bucay: Ti povem zgodbo; založba Mladinska knjiga
Glasba: Feslyanstudios.com / Catedral Ambience
