8. teden: Biti srečen

Iskanje notranjega zadovoljstva je močno gibalno v naših življenjih. Sili nas, da se premikamo dalje in poiščemo bolj izpolnjujoče vsebine od tistih, ki jih poznamo. Kaj ugotavljajo znanstvene raziskave in kaj nas učijo duhovne tradicije?

9-TEDENSKI SEMINAR Z MAJO MEGLA: SMEMO BITI SREČNI

Leta 1938 se je začela na Harvardu ena najobsežnejših in najdolgotrajnejših raziskav v 20. stoletju, ki se že več kot osemdeset let posveča vprašanju, kaj prinaša srečo in zdravje v naše življenje.

Za proučevanje sreče so izbrali 268 moških študentov. Takrat žensk na Harvardu še ni bilo – prva ženska se je vpisala na medicinsko fakulteto šele leta 1945 (!). Izbrane mladeniče so pozorno proučili: njihovo otroštvo, bolezni, družinske odnose. Nato so jih čez leta spremljali. Vsako leto so jih obiskali in zabeležili, kako jim gre. Med izbranimi 268 kandidati sta bila tudi prihodnji predsednik John F. Kennedy in dolgoletni urednik Washington Posta Ben Bradlee. Večina fantov je doštudirala po drugi svetovni vojni in bila med vojno rekrutirana (80 odstotkov). Do leta 1948 je dvajset fantov (ne glede na to, ali so sodelovali v vojni ali ne) razvilo resne psihične težave. Do petdesetega leta je imela tretjina moških hujše ali lažje težave z mentalnim zdravjem.

To izvorno raziskavo s skupino 268 moških so kmalu razširili na njihove potomce, ki jih je okoli 1300. V raziskavi so beležili, kako zgodnje življenjske izkušnje v otroštvu vplivajo kasneje v odraslosti na zdravje in staranje. Nekateri v tej razširjeni skupini 1300 potomcev so postali uspešni poslovneži, zdravniki, pravniki, drugi pa so končali v shizofreniji in v alkoholu.

Prisiljena je živeti z bivšim, a mu zato vsak dan odčita posebno lekcijo

Harvardski raziskavi se je leta 1966 pridružil psihiater George Vaillant (1934), takrat še raziskovalec, a kasneje profesor na Harvardu. Vodil jo je od leta 1972 do 2004. Nadaljeval je opazovanje izvorne prve skupine, iz katere so postali štirje senatorji, precej jih je vodilo podjetja in obogatelo, kar nekaj jih je naredilo samomor ali pa se zapilo do smrti. Postali so tovarniški delavci, odvetniki, zidarji, zdravniki in eden predsednik Združenih držav Amerike. Nekateri so se povzpeli na socialni lestvi z dna vse do samega vrha. Drugi so to opravili v nasprotni smeri. Tisti, ki so veliko obetali, so lahko klavrno končali. In obratno. Povsem neizraziti na fakulteti so se kasneje razvili v uspešneže.

Vaillant je zaključil, da ni odločila težavnost življenja in preizkušenj, temveč način, na katerega se nanje odzivamo, kako jih rešujemo in kakšni so naši psihični obrambni mehanizmi (!). Ključno je, kakšno interakcijo imamo s svetom: kako se odzivamo na ljudi, ki na nas kričijo, ki nas izsiljujejo, ki nas s sebičnostjo ranijo, ki so do nas ukazovalni, ki nam grozijo, ki z nami čustveno manipulirajo in izsiljujejo, ki nas ustrahujejo. Naše odzivanje na ljudi je tisto, ki bo odločilo, kako smo se sposobni spoprijeti s težavami in kakšni kapitani smo na odprtem, vetrovnem in razburkanem morju.

IZ KNJIGE SMEM BITI TO, KAR SEM »Kako naj bomo srečni, če je naša sreča odvisna od zunanjih dejavnikov? Ko ti izginejo, se naša sreča zruši. S čim jo lahko v sebi zadržimo trajneje? Ko ogulimo vse, kar je navešeno na besedo sreča, ostanejo pravzaprav zelo preproste stvari. Ko smo srečni, občutimo globok mir. Do globokega miru pridemo, če smo zavezani resnici. In resnico smo zmožni udejanjati le, če živimo ljubeče in v ljubezni. Ko si prizadevamo za pravo, pristno srečo, živimo ljubezen, resnico in notranji mir.«

Obrambni mehanizmi so naša varovala. Tisti, ki so bili v otroštvu močno ranjeni, so lahko razvili precej nezdrave oblike: ljudi preprosto odrežejo, da ne bi čutili bolečine. Ali pa napadejo, za vsak primer, da jih drugi morebiti ne bi ranili prvi, v slepi naravnanosti, da je napad najboljša obramba. Zaradi naših trdih obramb imamo lahko plitvejše in nadzorovano življenje, v katerem primanjkuje veselja.

Vaillant deli obrambne mehanizme v štiri skupine: patološke, nezrele, nevrotične in zrele. V vsakem od njih je več oblik obrambnih mehanizmov, a za okus navedimo le nekaj primerov: patološko je zanikanje, nezreli so čustveni izbruhi, nevrotična je premestitev (jezni smo na osebo A, a svojo jezo stresemo na osebo B). Potem so pa tudi zrele oblike, kot je humor, altruizem ali sublimacija (preobrazba negativnih čustev skozi zdrave aktivnosti, npr. šport, ustvarjalnost).

Za našo srečo torej geni ne štejejo prav veliko. Inteligentni in perspektivni so lahko v raziskavi povsem propadli in zabredli. Če niso pomembni geni, kaj potem je? Izsledki Harvardske raziskave kažejo, da so dobri medčloveški odnosi najpomembnejši za zadovoljstvo v življenju. Od njih je odvisen naš uspeh na vseh ravneh. Zaključke raziskave je Vaillant povzel v izjavo: »Sreča je ljubezen.« Ko so se iz njega norčevali, da je sentimentalen, je svojo prvotno verzijo spremenil v še krajši povzetek. Ta se glasi: »L– J– U– B– E– Z– E– N.«

Štafetno palico raziskave o sreči, ki se je začela leta 1938, je od Vaillanta leta 2004 prevzel psihiater in profesor na Harvardu Robert J. Waldinger. Vnesel je nekaj novosti in raziskavo razširil na ženske in otroke proučevanih moških. Posvetil se je vprašanju, kako težavno otroštvo vpliva na ljudi v srednjih leti in kasneje, kako jim lomi telesno zdravje, kako torej otroške izkušnje kasneje v življenju vplivajo na fizično in psihično zdravje in srečo. Zaključki raziskave so tudi zanj nedvoumni: »Dobri odnosi nas ohranjajo srečne in zdrave.«

Waldingerjeve je izpostavil tri ugotovitve o odnosih.

Družbene vezi so resnično dobre; osamljenost ubija. Izkazalo se je, da so ljudje, ki so bolj povezani z družino, prijatelji in skupnostjo, bolj srečni, bolj fizično zdravi in živijo dlje kot ljudje, ki niso tako povezani. Doživljanje samote se je izkazalo za strupeno. Ljudje, ki so od drugih bolj izolirani, kot si želijo, so manj srečni. Njihovo zdravje in delovanje možganov prej upade prej. Živijo krajše življenje kot ljudje, ki niso osamljeni.
Pomembno ni število, temveč kakovost naših bližnjih odnosov. Vemo, da smo lahko osamljeni tudi v množici ali v zakonu. Ni pomembno, koliko prijateljev imamo, kakor tudi ne, ali smo v partnerskem odnosu. Zelo konfliktne zakonske zveze, ki so brez naklonjenosti, so zelo slabe za naše zdravje, mogoče še slabše kot ločitev. Živeti v dobrem, toplem partnerskem odnosu je varovalno.
Dobri odnosi ne ščitijo samo naših teles, temveč tudi naše možgane. Izkazalo se je, da varen in povezan partnerski odnos deluje zaščitno za osebi, ki sta v tem odnosu, ker resnično čutita, da se v stiski lahko zaneseta druga na drugo. Spomini teh ljudi ostanejo ostri dlje časa. Ljudje v partnerskih odnosih, ki čutijo, da se ne morejo zanesti na drugega, izkusijo zgodnejši upad spomina. Ni potrebno, da so dobri partnerski odnosi ves čas skladni in brez sporov. Nekateri osemdesetletni pari v raziskavi so se lahko pričkali vsak dan, vendar so čutili, da se v krizi lahko popolnoma zanesejo drug na drugega. Prerekanje ni imelo posledic. Ohranili so tudi dober spomin.

Waldingerjev zaključek je kratek in jedrnat: »Dobro življenje je zgrajeno iz dobrih odnosov.« Na naše zdravje odločilno vpliva, kako smo srečni v odnosih. »Skrbeti za svoje telo je pomembno, a skrbeti za svoje odnose je enako pomembna oblika lastne nege.

Duhovne tradicije

Tudi duhovne tradicije izpostavljajo ljubezen in sočutje kot žlahtno vezivo v naših odnosih. Dodajajo pa še nekaj dodatnih veščin, kot so notranji mir, nenavezanost, vpliv našega pogleda na življenje, omejevanje želja, osredotočenost v našo notranjosti in ne v zunanje ipd.

Duhovni učitelj tibetanskega budizma dalajlama pravi: »Naša vsakdanja sreča je v veliki meri odvisna od pogleda na življenje. Naj smo v danem trenutku srečni ali nesrečni, to ima dejansko le malo opraviti z zunanjimi okoliščinami. Razpoloženje je odvisno od tega, kako zaznavamo svoj položaj, koliko smo zadovoljni s tem, kar imamo.« Opozarja, da na doživljanje zadovoljstva močno vpliva nagnjenje k primerjanju. »Seveda ne primerjate samo dohodka. Nenehno primerjanje z ljudmi, ki so pametnejši, lepši ali uspešnejši, kot ste sami, hitro pripelje do zavisti, razočaranja in trpljenja. Toda isto načelo lahko uporabimo v pozitivni smeri; svoje zadovoljstvo z življenjem lahko povečamo, če se primerjamo z ljudmi, ki jim gre slabše kot nam, in če razmislimo, kaj vse imamo.«

Vse je stvar pogleda. Svet se kaže v takšnih barvah, kot jih naslika naš um. Kozarec z vodo lahko vidimo napol poln ali napol prazen. Lahko smo osredotočeni na tisto, kar se nam slabega dogaja v življenju, ali na tisto, kar se dobrega. Lahko pestujemo zamere ali bolečine preteklosti ali pa s polno pozornostjo živimo tukaj in zdaj. Moč za spremembe je v naših rokah. A moramo biti potrpežljivi, ker je potreben čas, da se um spremembam privadi, kot telo potrebuje čas, da se privadi menjavam časovnega pasu in podnebja ter okrepi ob večjih fizičnih naporih.

Kaj pa krščanstvo? Gotovo vsi poznate temeljno zapoved: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.’ Sebe in drugega enako. Priljubljeni sodobni krščanski pisec, benediktinski pater Anselm Grün pravi, da lahko »dajemo, četudi jemljemo. Potrebujemo naklonjenost drugih. Potrebujemo pa predvsem naklonjenost nas samih. […] S seboj moramo ravnati ljubeče. Le tako bo iz našega srca lahko tekla ljubezen do bližnjih.« Ljubezen gre v vse smeri. Ne morete biti malomarni do sebe in ljubeči do drugih, kajti to vodi v neuravnoteženo žrtvovanje. In ne morete biti skrbni do sebe in malomarni do drugih, kajti to vodi v sebičnost. »Biti dober do samega sebe v prvi vrsti pomeni, da sprejmem sebe, kakršen sem,« meni Grün. »Zaradi tega se moram najprej spraviti s svojo življenjsko zgodbo, s svojim značajem, s svojimi krepostmi in svojimi slabostmi. Predvsem pa se moram spraviti s svojim telesom, kakršno pač je.«

Anthony de Mello, indijski jezuitski duhovnik in psihoterapevt, eden najbolj prodajanih in branih avtorjev duhovne literature pravi, da je sreča naše naravno stanje. »Sreča je naravno stanje otrok, v katerih je nebeško kraljestvo, dokler jih ne umaže in okuži neumnost družbe in kulture. Da bi dosegli srečo, vam ni treba storiti ničesar, ker sreče ni mogoče pridobiti. Ve kdo, zakaj? Ker jo že imamo. Kako naj pridobimo nekaj, kar že imamo? Zakaj je potem ne občutimo? Zato ker moramo najprej nekaj odvreči. Odvreči iluzije. Ni treba ničesar dodati, da bi bili srečni, ampak odvreči moramo nekaj. Življenje je lahkotno, življenje je prijetno. Neizprosno je le do vaših iluzij, vašega pohlepa, vaših ambicij, vaših hotenj.«

Za srečo vedno nekaj potrebujemo, kajne? Občutek zadovoljstva pogojujemo z družino, otroki, odnosi, službo, denarjem, imetjem. Srečni smo, če … Doživljanje sreče pogojujemo z nekimi dobrinami in dobrobitmi. Vsakdo med nami ve, ker je to izkusil, da je bil lahko blažen ob pogledu na čudovito naravo, ob priljubljeni skladbi ali pa, ko je na morju zaprl oči in zaznaval vetrič, ki je prinašal vonjave borovca. Lahko smo utrinek sreče občutili ob globokem vdihu notranjega miru. Za doživljanje sreče ne potrebujemo drugih ali visokega zneska na bančnem računu. Doživljanje sreče je v nas in ne zunaj nas.

Če pogojujemo svojo srečo s posedovanjem zunanjih dobrin (bogastva, odnosov, dosežkov ipd.), nas bo vedno pripeljalo v neuspeh in nesrečnost. Seveda to ne pomeni, da se odpovemo posvetnim radostim in si prepovemo v njih uživati, temveč da nismo od njih odvisni, da niso pogoj za naše dobro počutje in zadovoljstvo. Če sem v družbi, mi je dobro. In če sem sam, mi je tudi dobro. Ko imam denar, sem dobro, in če sem na tesno z njim, prav tako. Dobro mi je pozimi in poleti, v dežju in v snegu. Dobro mi je, če živim razkošno ali skromno.

IZ KNJIGE SMEM BITI TO, KAR SEM »Ne obremenjujmo se z drugimi ljudmi. Ne obstaja nič takšnega, kot je prava pot. Naj vsak izbere svojo pot, ki je ukrojena po njegovih merah. Bodimo hvaležni za vse darove, ki jih imamo, in za vse dobrine, s katerimi smo obdarjeni. Cenimo to, kar smo, svoje sposobnosti in talente. Ne živimo življenja drugih ljudi, temveč svojega. V svojem življenju imamo mi glavno vlogo. Svoj čas, pozornost in sredstva vlagajmo v tisto, kar nas zanima in izpolnjuje, kar nam energijo daje, ne jemlje. Sprejmimo se takšne, kot smo, s svojo svetlobo in svojo temo vred. Družimo se s tistimi, ki odsevajo naše vrednote in navade. Zagotovimo si prostor svoje svobode, kjer bomo to, kar smo, ne glede na pričakovanja, pravila in merila drugih.«

Večina indijskih duhovnih učiteljev izhaja iz Ved in se nanje sklicuje, tudi indijski duhovni učitelj Sri Satya Sai Baba. »Vsak si želi biti srečen in si k temu prizadeva na različne načine, ne da bi sploh vedel, kje sreča je,« pravi Baba. »Misli, da bo našel srečo, ko bo dobil službo in se bo sam preživljal, zato prizadevno študira samo s tem ciljem. Ko potem dobi službo, še vedno ni zadovoljen. Želi se poročiti. Poroči se in ustvari družino. Tudi tam ne najde sreče. Zato hoče potomce. Dobi otroka in še vedno ni srečen. Hoče napredovati v službi, da bo zaslužil več denarja in skrbel za svojo družino. Dobi napredovanje. Niti takrat ni srečen. Tako nadaljuje v iskanju sreče, ki se mu izmika. Sreča ni v vseh teh dosežkih in lastnini. Edino v vašem srcu je. Srce samo je utelešenje sreče. Brez tega spoznanja boste srečo iskali drugje.«

Baba zato svetuje več prijemov in eden ključnih je nadzor nad željami. Pravi: »Ljudje si zmotno zamišljajo, da bodo dosegli srečo, ko bodo izpolnjene njihove želje. Dejstvo pa je, da sreča ni rezultat izpolnitve želja, temveč njihovega nadzora. Človek lahko doseže stanje blaženosti, če nadzoruje svoje želje.« Temu dodaja še enakodušnost, ki je tudi srž budističnih učenj. Baba pravi: »Enakodušnost ohranjajte tako v sreči kot nesreči, veselju in žalosti, izgubi in dobičku. Vzponi in padci življenja so lekcije, iz katerih se učimo. Pravzaprav v življenju brez nasprotij ne bi mogli izkusiti božanskosti. Brez teme ne bi znali ceniti svetlobe. Užitkov, ki smo jih deležni, ne bi cenili, če se v življenju ne bi soočali tudi s težavami. Le pomanjkanje miru nas prisili, da iščemo načine, kako bi dosegli trajni mir.«

Izmenjevanja radosti in trpljenja, dobrih in slabih dni so objektivne danosti. Koliko ljudi negoduje, ko je dež, ker bi radi sonce?! Absurdno je, koliko trpljenja sebi povzročimo, ker nismo sposobni sprejeti okoliščin takšnih, kot so. In ko v nas letijo življenjske preizkušnje, priznajte, kako hitro se podvizamo, da se zaščitimo. Težave nas prisilijo, da poiščemo nove rešitve. Brusijo naš karakter, našo moč in vztrajnost, naše sočutje in toleranco. Dobro in slabo, blaginja in revščina, slava in graja, vse je del tega sveta. Bogataš je lahko že jutri berač, ta pa lahko obogati. Danes smo deležni hvale, jutri pa kritike. Če z enakodušnostjo sprejemamo hvalo in grajo, srečo in nesrečo, blaginjo in pomanjkanje, nismo odvisni od zunanjih dejavnikov. Ti niso pogoj za našo srečo, dobro razpoloženje in notranji mir. Če pa smo odvisni od priznanj drugih, če jih potrebujemo, da se bomo počutili vredne in pomembne, si bomo zanje na vse kriplje prizadevali. Če jih ne prejmemo, bomo nesrečni, pobiti, mizerni.

IZ KNJIGE SMEM BITI TO, KAR SEM »Utvara je, ko živimo, kot da bomo na svetu večno, in prezremo, da je vse minljivo. Bolj kot se spravimo z minljivostjo, bolj se bomo sposobni veseliti vsega, kar imamo v tem trenutku. Sprejmimo stvari, kakršne so. Uživajmo v tistem, kar imamo (in se ne osredotočajmo na to, česar nimamo). Nismo nemočne žrtve okoliščin, temveč imamo moč in svobodo, da se v vsaki situaciji sami odločimo, kako se bomo nanjo odzvali. Bolj kot smo neodvisni od zunanjega, več globokega notranjega miru razvijemo. Bolje, če živimo v resnici, v tistem, kar je, in ne v zaslepljenosti z upi, iluzijami, nerealnimi hrepenenji. Mi smo ustvarjalci svojega življenja. Mi smo edini, ki se v svojem življenju odločamo. Prevzemimo vso odgovornost zanj. Hkrati sprejmimo spremembe, saj so edina stalnica, ki spremlja vsak naš dan, dan za dnem skozi celo življenje.«

Kako torej do sreče? Tako harvardska raziskava kot tudi sveti spisi govorijo o ljubezni do drugega, o pomembnosti naših odnosov. Drugi ljudje so enako pomembni. Enako kot mi. Vendar se ne primerjajmo z njimi. Da bi spoznali sebe, potrebujemo druge, saj se brusimo v vsem hudem, ki nam ga povzročajo, in hranimo v vsem lepem, s katerim nas bogatijo. Za našo srečo pa je ključna nesebičnost; usmerjenost zgolj nase nas bo pustila precej ogolelega in samega.

Vodilo tedna - pretresite svoje odnose

Kateri so pristni, topli in ljubeči? Kdo vas sprejema takšnega, kot ste, v dobrem in slabem? V katerih odnosih drugi več jemlje, kot daje? Iz katerih druženj prihajate izčrpani in izžeti? Je za vaše dobro, da iz nekaterih odnosov odidete in se iz drugih malce oddaljite? Skrbite za svoje prijatelje in vlagate v odnos svojo pozornost, skrb in nego?

Maja Megla