Vprašajo vas, zakaj ne morete priti na družinsko kosilo. Namesto preprostega "Tokrat ne morem" začnete pojasnjevati. Kaj morate še narediti. Zakaj ste utrujeni. Kaj se je zgodilo prejšnji teden. Da vam je žal. Da ne želite nikogar prizadeti. Da boste naslednjič zagotovo prišli.
In ko je pogovora konec, se vam po glavi podi samo eno vprašanje: Zakaj sem moral vse to povedati?
Psihologi takšno vedenje opisujejo kot pretirano pojasnjevanje oziroma over-explaining.
Gre za dajanje več podrobnosti, utemeljitev in zagotovil, kot jih situacija dejansko zahteva.
Človek lahko isto stvar večkrat razloži, se pretirano opravičuje ali dodaja vedno nove informacije, samo da bi bil zagotovo pravilno razumljen.
Zakaj imamo občutek, da preprost odgovor ni dovolj?
Razlogi niso pri vseh enaki. Pretirano pojasnjevanje se lahko pojavlja ob tesnobi in stresu, pri ljudeh, ki težko prenašajo možnost konflikta ali zavrnitve, pa tudi pri tistih, ki imajo močno potrebo po ugajanju drugim.
V ozadju je lahko zelo preprosta skrb: Kaj če me bo razumel narobe? Kaj če bo jezen? Kaj če mi ne bo verjel?
Psihoterapevtka Stephanie Sarkis za Psychology Today opozarja, da se pri nekaterih ljudeh pretirano pojasnjevanje povezuje s potrebo, da bi preprečili konflikt ali zavrnitev. Namesto da bi samo povedali svojo odločitev, jo začnejo utemeljevati tako dolgo, da meja skoraj postane pogajanje.
Včasih se vzorec začne že veliko prej
Klinična socialna delavka Kaytee Gillis opisuje še en možen izvor. Ljudje, ki so odraščali v okolju, kjer niso bili slišani, jim niso verjeli ali so se morali pogosto zagovarjati, lahko tudi pozneje občutijo potrebo, da svojo plat zgodbe razložijo do najmanjše podrobnosti. Preprost odgovor se jim lahko zdi premalo varen.
Toda to ne pomeni, da ima vsak človek, ki veliko pojasnjuje, travmatično preteklost. Med možnimi razlogi so tudi stres, tesnoba, naučeni komunikacijski vzorci, perfekcionizem, strah pred nerazumevanjem, pri nekaterih ljudeh pa lahko k takšnemu načinu komunikacije prispevajo tudi ADHD ali druge nevrološke posebnosti.
Kako veste, da pojasnjujete več, kot je potrebno?
Bodite pozorni, če pogosto:
- podate odgovor, nato pa ga še večkrat dodatno razložite;
- se opravičujete tudi za povsem običajne potrebe in odločitve;
- drugim razkrivate zasebne podrobnosti samo zato, da bi dokazali, da imate "dober razlog";
- vnaprej odgovarjate na ugovore, ki jih sogovornik sploh še ni izrekel;
- po pogovoru premlevate, ali ste povedali preveč;
- imate občutek, da "ne" brez dolge razlage ni dovolj.
Samo po sebi nič od tega ni diagnoza. Občasno pretirano pojasnjevanje je povsem običajno, zlasti kadar smo pod pritiskom, v konfliktu ali nam je zelo pomembno, kako bo sogovornik razumel naše besede.
Poskusite narediti nekaj neprijetno preprostega
Ko boste naslednjič začutili potrebo, da bi svojemu odgovoru dodali še tretjo, četrto in peto razlago, se ustavite. Povejte bistvo. In nato pustite tišino.
Namesto: "Žal mi je, res bi prišla, ampak zadnje dni skoraj nič ne spim in jutri moram zgodaj vstati, pa še nekaj moram dokončati in vem, da sem prejšnjič tudi odpovedala ..."
je lahko dovolj:
"Tokrat ne morem priti." To ne pomeni, da moramo postati hladni ali drugim nehati pojasnjevati svoje odločitve. Gre za razlikovanje med razlago, ki jo želimo dati, in razlago, za katero imamo občutek, da jo moramo dati, da bi bila naša odločitev sprejemljiva.
Vir: Psychology Today