Če ti način, kako živiš, ne ustreza, je tvoja odgovornost in naloga, da to spremeniš
Dovolj. Opravila sem s strahovi. S strahovi pred nekim drugim življenjem. Pred novim začetkom. Pred spremembo.
Tako močno smo prestrašeni, da bi storili napako, da bi padli, da bi nam spodletelo, da v vsem tem trepetanju in drgetanju pozabimo na najpomembnejšo stvar – na življenje. Kako pravzaprav resnično zadihati in se podati na pot izven naših varnih, »namišljenih« okvirjev, ki jim radi rečemo cona udobja. Tam nam je tako udobno, mar ne? Tam bivamo. Tam obstajamo. Toda, ali tudi živimo? Ali smo resnično živi?
Vse, kar se od nas zahteva, da se odrečemo udobnemu in varnemu zavetju poznanega, je težko in garaško delo, ki zahteva veliko časa in samorefleksije.
Takrat se moramo dejansko ukvarjati s samim seboj in si prisluhniti. Se tudi pobožati. Tam, kjer nas boli. Tam, kjer nam ni lepo. Kjer zase menimo, da ni lepo, celo grdo. Biti sami. Biti sami s seboj. V dobrem in slabem. Se vzljubiti. Morda na novo zaljubiti.
Spremembe so vedno zastrašujoče, kajti vedno pomenijo nekaj drugega, kar smo bili doslej navajeni. In navada je v coni udobja pogosta stalnica. Kadar se spreminjamo, tvegamo. Tvegamo, da pademo. Tega pa si ne želimo. Tega v coni udobja ni. Zaradi strahu pred novim, žrtvujemo pravo srečo, izberemo "status quo", kajti to nam je domače in poznano. To nas pomirja. Navdaja nas z lažnim občutkom izpopolnjenosti in uspešnosti.
Toda v procesu prepričevanja samih sebe, da je ta faza »tihega trpljenja« dobra za nas, pozabimo na najpomembnejšo osebo na vsem svetu – nase.
In kakorkoli se prepričujemo, da živimo življenje z vsemi svojimi potenciali, na polno – se motimo. Živimo zato, da preživimo. Da se pretvarjamo. In kar je najhuje – globoko v sebi smo jezni in razočarani nase zaradi tega početja.
Ne vem, sama osebno imam "poln pisker" te mentalitete žrtve. Občutka, da ne nadzorujem svoje usode in še huje – da mi življenje narekuje nekdo drug.
Naj se sliši še tako klišejsko, toda resnično je življenje prekratko, da ne bili predvsem srečni.
Zatorej:
· Če nisi zadovoljen/zadovoljna s svojo karierno potjo, jo spremeni. Če te delo utruja in dela nesrečno, stori nekaj v tej smeri. Nikoli ni prepozno za spremembe. Nikoli ni prepozno, da se prepišemo na drugo šolo ali da si izberemo novo izobrazbeno/karierno pot.
· Če ti ljudje, s katerimi si obkrožen/a, niso pogodu, spremeni sebe. Privlačimo to, kar smo. Ljudje, ki pridejo v naša življenja, so točno taki ljudje, kakršne si v svojih življenjih zaslužimo. Dejstvo, da koga ne maramo, pove več o nas, kakor o njih. Torej začnimo pri nas samih. Bodimo pošteni do sebe, sprejmimo svoje napake in … delajmo na sebi.
· Če svojega partnerja ne ljubimo, končajmo zvezo. Ne vztrajajmo v odnosih le zato, ker se bojimo ostati sami. Osamljeni. Neljubljeni. Končajmo s trpljenjem. S pretvarjanjem. Ne poskušajmo na silo oživeti že davno mrtvega razmerja. Če do druge osebe več ne čutimo tistega, kar bi morali, je več kot očitno, da moramo spustiti vezi in iti dalje. Ni se nam potrebno sprijazniti s »povprečno« ljubeznijo, ki je bolj navezanost kot pa prava ljubezen. Vem, to je nekaj najtežjega, kar se nam v življenju lahko zgodi, a kot pravi rek: »Včasih nam bog zlomi srce, da nam lahko reši dušo«.
· Če nismo srečni na svoji poti, je rešitev zelo enostavna. Spremenimo smer. Naj bo to poslovna smer ali pot v zvezi ali prijateljstvu ali kaj drugega. Če nas dela nezadovoljene, izžete in nesrečne, je to več kot zadosten razlog, da se obrnemo in si zarišemo popolnoma novo tirnico. Če nas nekaj ne izpopolnjuje in je duša zaradi tega žalostna, mi verjemite, da ni vredno. Če torej nismo tam, kjer smo mislili, da bomo (v tem času, pri teh letih, po pričakovanjih) – nastavimo kompase na novi S. SVOBODO.
Nikoli ne bo pravi čas za to. Pravila in kodeksi ne obstajajo. Lahko končamo ali začnemo kadarkoli si to želimo. Kadarkoli to moramo narediti. Duša včasih mora dobesedno zakričati, da jo slišimo. Da jo uslišimo. Na nas je, da naredimo iz tega najboljše za nas ali najslabše za nas. Ali bomo ugajali drugim in pozabili nase, ali bomo v sebi našli tisti pogum in se osvobodili okov, ki nas priklepajo za okorele tradicije in tisto nekaj, kar naj bi se spodobilo.
Na koncu bo pomembno le, kako in za koga smo živeli. Naj se pravilni odgovor glasi: po svoje in zase. Srečno.
Nina Kirbiš
- Poglejte si še: Kdaj se začne "pravo" življenje?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
