Elli H. Radinger - Ženska, ki nam odkriva modrost volkov

Svojo knjigo ste naslovili Modrost volkov. So volkovi modri?

Vsekakor. Volkovi so izjemno modri. Izjemno veliko znanja imajo – instinktivnega znanja. Ni jim treba premišljevati o tem, kako biti pameten in moder, to preprosto so. Prav zato se lahko veliko naučimo od njih. In prav zato sem napisala to knjigo.

Torej smo si ljudje in volkovi v nekih točkah podobni … in 'svoje točke' lahko izboljšamo tudi s poznavanjem njihovega vedenja.

Res je. Podobni smo si v tem, kako imamo izoblikovan družinski sistem. Do družine gojimo zelo podobna čustva. Ljubezen do družine in skrb zanjo sta za volkove najpomembnejši. Dobro bi bilo, da bi bili (spet) tudi za ljudi.

Kakšne pa so razlike med nami, poleg tega da so volkovi živali, bitja divjine, mi pa 'civiliziranci'?

Mislim, da so volkovi boljši ljudje. Res! (smeh)

Zakaj?

Ker med volkovi ni hudobije, ni nasilja med družinskimi člani. Ljudje zelo dobro poznamo družinsko nasilje, pri volkovih tega ni. Zelo so ljubeči. Mi v večini primerov ne skrbimo za starejše ali poškodovane. Volkovi skrbijo zanje. Veliko skrbnejši so od nas.

Vaše sporočilo v knjigi o medsebojnem sodelovanju in skrbi za družinske člane ter poškodovane je zelo močno. Česa vsega se poleg ljubezni do najbližjih in skrbi zanje lahko še naučimo od volkov?

Živeti tukaj in zdaj. Zavedati se. Ne načrtovati predaleč v prihodnost ali premišljevati o preteklosti, temveč si prizadevati, da smo ves čas prisotni tukaj in zdaj.

Zakaj se nas volkovi bojijo?

Ker jih pobijamo.

Oni to vedo?

Skozi stoletja so se naučili, kakšni smo ljudje. Naučili so se, da 'živali na dveh nogah' pomenijo smrt. Ker so jih pobijale toliko stoletij, je to tako močno zakodirano v njih, kot da bi bilo zapisano v njihovih genih.

Zakaj se torej ljudje tako bojijo volkov?

Ne vem, zakaj se ljudje bojijo. Obstajajo dokazi, da volkovi niso ubijali ljudi v zadnjih 50 letih.

Tudi otrok ne?

Ne. Volkovi ne napadajo majhnih otrok. Nikoli.

Volk je pojedel Rdečo kapico in babico …

To je grozna pravljica, ki mi nikdar ni bila všeč. Naredila je veliko grdega, njen namen pa je bil, da ženske ne gredo od doma in ne zaživijo svojega življenja. To pravljico poznajo le Evropejci; v Severni Ameriki in drugih kulturah domorodcev volkovi nikoli niso prevzeli podobe hudobnega; nasprotno, vedno so dobri, prevzemajo vloge učiteljev, vodnikov, duhovnih bitij. Le mi Evropejci smo nori.

Torej gre za psihološko alegorijo. Pa vendar vsak otrok v Evropi pozna to zgodbo in volk je grozen.

Ja. Na novo moramo napisati zgodbe. Ustvariti nove. Vendar otroci kljub pravljici vedo, da volkovi ne ubijajo. Otroci razumejo in so moje veliko upanje.

Kaj je tisto, kar vas pri volkovih najbolj navdušuje?

Njihova prijaznost. Njihovo družinsko življenje je zame še vedno najbolj navdušujoče.

V Sloveniji imamo izrek: Kot volkulja se bori za svoje otroke. Volkulje so torej res zgledne matere …

Ja. Volkovi, tako ženske kot moški, zelo dobro skrbijo za svoje otroke. Celo umrejo za mladiče, če je treba.

Za otroke starša skrbita skupaj … Kaj pa odločitve in delo na drugih življenjskih področjih?

Ni razlike. Moški in ženska sta enakovredna. Skupaj se odločata, načrtujeta, lovita. Je pa seveda vsak primer odvisen od družine do družine in od situacije. In ko odločajo volkulje, volkovi nimajo težave s tem.

Pri volkovih precej štejejo izkušnje. Starejši volkovi so izjemno spoštovani. Kako to njihovo modrost prenesti na ljudi?

Ko predavam menedžerjem, jim vedno rečem: “Poslušajte starejše. Pomembni so. Vedo, kaj deluje in kaj ne. Zato so zelo pomembni. Ne morete vedno pripeljati novih ljudi z novimi idejami. Poslušati morate starejše. Izkušnje štejejo in so zelo pomembne. Tega se moramo zavedati.”​

Kaj bi bilo še dobro, da se ljudje naučijo od volkov?

Bodite prijazni do svoje družine, bolj sočutni.

Vendar sem v živalskem vrtu videla dva volka s krvavimi očmi in brazgotinami. Videti sta bila divja, polna sovraštva …

Volkovi v živalskem vrtu so kot ljudje v zaporu. V zaporih je veliko agresije, tam ni nobene svobode. Zelo žalostno je videti volkove v živalskem vrtu. Napadalni so … Predstavljajte si: če živim v eni sobi in me nekdo napade, grem stran. Volkovi tega v živalskem vrtu ne morejo narediti. Zaprti so v majhnem prostoru in se borijo med seboj.

Kako pa sicer volkovi komunicirajo med seboj?

Tulijo. Auuuu! (smeh) Zelo pomembna je tudi govorica telesa: veliko se dotikajo, poljubljajo (op. a.: in mi Elli ljubko pokaže, kako: smrček na smrček).

V knjigi ste napisali, da nas volkovi lahko pozdravijo …

Volkovi čutijo, kdo potrebuje pozornost in ljubezen. Toda v normalnih okoliščinah ni naloga volkov, da bi nas zdravili. Naša naloga je, da jih obvarujemo in jih ne pobijamo. Volkovi so živali, ki si želijo, da jih pustimo pri miru. To moramo narediti.

Kaj pa kmetje in njihove ovce?

Kmet je odgovoren za svoje ovce in jih mora zaščititi. Povsem preprosto lahko to naredi z električno ograjo, ne pa tako, da ustreli volka.

Ko se volk dotakne električne ograje …

… misli, da ovce grizejo. Vidi ovco, gre proti njej in začuti bolečino ter misli, da ovce grizejo in je bolje iti stran od njih.

Tako preprosto …

Ja. (smeh)

Če primerjate Elli pred druženjem z volkovi in zdaj?

Bolj sem navezana na svojo družino. Veliko raje sem v naravi. Veliko bolj sem zavestna. Bolj občutljiva, sočutna.

Ali menite, da smo ženske bolj povezane z volkovi?

Ja. Ženske smo na splošno bolj povezane z naravo. Moški vedno morajo nekaj narediti. Morajo popraviti naravo, jo premagati, dominirati. Ženske pa zmoremo le sedeti in opazovati, dovolj smo potrpežljive.

Imate kakšno sporočilo za slovenske ženske?

Ni vam treba kazati svoje moči. Ste že močne in ostanite močne! Bodite ženske. Ženskam ni treba biti moški. Vendar bi se morale zavedati, kako zelo močne ste, kako zelo ste pomembne. Prav je, da imate z moškimi dober odnos. Vendar se morate zavedati sebe, da bi bile lahko to, kar ste. Ne poskušajte biti nekdo drug, ker vaš moški pravi, da bi bilo tako dobro. Bodite to, kar ste, in zavedajte se, kdo ste. To je najpomembnejše sporočilo.

Če srečamo volka …

Se najprej zavedajte, kakšno srečo imate, da ste srečali tako veličastno bitje divjine. Verjetno vam bo srce ob srečanju razbijalo kot noro, a nikoli ne bežite (volk je hitrejši od vas!) in mu ne dajajte hrane, ker se bo tako navadil na ljudi. Ob volku vedno ostanite mirni, postavite se tako, da ste videti čim večji, in volku mirno, a odločno govorite, naj gre stran.

ČESA NAS UČIJO VOLKOVI

Skrb za družino

Volkovi se povezujejo v trope, kjer ima vsak član točno določeno nalogo. Tako kot v številnih človeških družinah tudi v volčjih ženske prevzemajo pomembne odločitve za dobro celotne skupine in v njenem imenu. V volčji družini starša sicer odločata skupaj, a je samica tista, ki sprejema najpomembnejše odločitve, na primer, kdaj bodo lovili ali izkopali brlog, ki bo služil kot varno zavetje v času kotenja. Vse, kar je pomembno za družino, se usklajuje glede na potrebe vrhovne samice. S svojo seksualnostjo pritegne enega ali več samcev, ki nato ščitijo mladiče in lovijo hrano zanjo in za njene mladiče.

Težave med spoloma

Tako kot pri ljudeh so pri volkovih spori med samci in samicami. Radingerjeva poroča tudi o volkuljah, ki so 'preteple' svoje samce, na splošno pa se problemi med spoloma rešujejo ob upoštevanju konkretne situacije, ne glede na spol in položaj v družini. Na primer, če se mlajši volkovi iz tropa sprejo, posreduje in uravnovesi stanje tisti volk, ki jim je najbliže. Pogosto so to starejši sestre ali bratje.

Voljči svet je ženski svet

Večina žensk je pri srečanju z volkovi neustrašna. Odlikuje jih dar, da se umaknejo, opazujejo in čakajo, medtem ko večina moških rine naprej proti volkovom v želji, da bi jim dominirali.

Kot psi tudi volkovi zavohajo, ali je človek strahopeten ali ali ima nekaj za bregom. Pred mnogo leti so bile ženske tiste, ki so udomačile pse. Ženske z naravo pač drugače ravnajo, sklene Radingerjeva. “Ne bojijo se pokazati svoje ranljivosti, ne želijo 'osvajati' kot večina moških,” pravi. Volkovi ne marajo groženj, draženja in mačističnega obnašanja.

Etnologinja in psihoanalitičarka Clarissa Pinkola Estes je prepričana, da v vsaki ženski dremlje volčja ženska, varuhinja ženskih instinktov iz pradavnine. Ženska, ki intuitivno odloča, kaj je prav in kaj narobe.

V svoji knjižni uspešnici Ženske, ki tečejo z volkovi piše, da je ženska lahko močna, zdrava, ustvarjalna, celostna in srečna le, če najde pot do korenin svoje instinktivne narave, če se vrne nazaj k divji, neukročeni praženski v sebi – k 'volčji ženski'. Da bi bilo to mogoče, se mora odpovedati privzgojeni vlogi pridne, prijazne, prilagojene, ubogljive, podrejene in poslušne osebe.

Volkovi se znajo igrati

Za volkove je igra več kot le zabava. Je oblika socialnega učenja. Poteka na visoki socialni ravni in je povezana z velikim ugodjem, ki ga povzroča sproščanje dopamina. Tudi odrasli volkovi se lovijo, ruvajo in igrajo skrivalnice. Igra je za vse, ne glede na starost, praktičen način za medsebojno sporazumevanje, z njo trenirajo telo in utrjujejo družbene vezi.

Ob igri vsak nabira izkušnje in se uči oceniti sotekmovalca. Tako kot v resničnem življenju se volkovi tudi pri igri držijo načela ferpleja: Ne stori drugemu tistega, česar ne privoščiš sebi. Kdor se ne želi igrati, tvega, saj so osamljeni volkovi mnogo bolj podvrženi nevarnostim kot tisti, ki hodijo v tropu. Volkovi nas učijo, da si je treba vzeti čas za igro … ne glede na vsakodnevne obveznosti, saj nas sprošča, razveseljuje in povezuje.

Drzna Volkulja 06

V nacionalnem parku Yellowstone, kjer je Radingerjeva raziskovala življenje in vedenje volkov, obstaja ogromno čudovitih volkulj. Še posebej legendarna pa je bila samička in mojstrska lovka, rojena leta 2006, ki jo je biolog Rick McIntyre oklical za 'Angelino Jolie med volkovi'. Ta volkulja je navdihnila National Geoghraphic, da so o njej posneli film, v katerem je sicer poimenovana Volkulja. Pogled raziskovalcev in biologov je pritegnila, ko se je pri dveh letih pojavila v dolini Lamar. Večina volkulj zapusti dom, da bi si našla partnerja.

Njej pa se ni prav nič mudilo. Odklanjala je celo največje in najmočnejše kandidate. Na koncu si je z mladima bratoma samcema ustvarila dom. Kmalu po rojstvu prvih mladičev je zapustila brlog in sama poskrbela za hrano – ubila je dve košuti, medtem ko sta jo samca gledala. Pozneje ju je naučila tudi tega. Medtem ko se v večini tropov lova udeležijo vsi člani, je volkulja lovila sama in oboževala boj iz oči v oči. Plen je velikokrat premagala celo v deroči reki.

S svojo inteligenco je spravljala v obup tudi najbolj izkušene biologe. Doug Smith, vodja projekta volkov v Yellowstonu, jo je tri leta zaman zasledoval s helikopterjem, pa mu je nikdar ni uspelo omamiti. Vedno ga je preslepila. Večina volkov ob zvoku helikopterja zbeži, ona pa je bila neustrašna. Strmela je vanj in njene oči so sporočale “Ne boš me dobil”, nakar je brž izginila za drevesi, preden bi jo biolog lahko ujel. Umrla je v bizarni nesreči – ko je zapuščala varno bivališče v Yellowstonu, da bi se naselila v Wyomingu, jo je neki lovec ustrelil na zadnji dan dovoljene sezone lova.

Tekst: Petra Arula, Vesna Hauschild Pyakurel Fotografije: Osebni Arhiv, Shutterstock

• Preberite si še: Gabor Maté: Zakaj zdravniki ne upoštevajo dejstva, da okolje na nas vpliva bolj kot geni?

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord