Ko Moški ljubi, ljubi globlje

Veliko se nas je nabralo za dolgo leseno mizo pred lokalom v na prvi pogled povsem neprivlačnem pristaniškem mestu, kjer se ustaviš ravno toliko, kolikor je nujno potrebno, da nadaljuješ svojo začrtano pot. Ali pa slučajno obtičiš. 

Vesolje nam vedno ponudi samo posamezne elemente scenarija, na nas pa je, koliko in kako jih bomo prepletli v svojo zgodbo. 

Prihajali smo od vse povsod. Z različnih koncev celega sveta. Pisanih oblačil, nasmehov in zgodb, ki smo jih nosili v svojih popotniških nahrbtnikih. Premikali so nas različni motivi, a vendarle smo vsi zasledovali enega, ki ga je obljubljala dežela tisočerih nasmehov. Vsi smo po tihem računali nanj. 

Želeli smo si poiskati smeh v srcu. 

Kot da bi se vsak delček dežele trudil to pokazati, je sredi trga, povsem neprivlačne ploščadi, stal Sunshine bar. Z njim je upravljal lastnik, ki mu je sonce razsvetljevalo cel obraz. Kasneje se je izkazalo, da je njegovo poslanstvo prav to, da nas nežno opomni, da na vse nas sije eno skupno sonce. Vsak je bil dobrodošel in vsak je v hipu postal del družine. Tistega večera so se od nekod pojavili glasbeniki in pričeli preigravati znane komade. Še zadnji zakrknjeni obrazi so zasijali in grlene čakre različnih jezikov, izgovorjav in posluhov so pričele zlogovati znane verze. Spet se je potrdilo, da je glasba od Uni-verz-uma poslani verz, ki nas povezuje z Ljubeznijo. 

Težko bi ga ne opazila. Ne samo zaradi njegove pojavnosti in pozornosti, po kateri je s svojim prihodom klical, ampak tudi zato, ker je takoj dajal občutek, da je prišel domov. To je bil njegov kraj, kamor se je vračal vsako leto vsaj dva krat, kjer so ga vsi poznali in kjer se je počutil sprejetega. Na začetku se mi je zdelo, da za to posebno Ljubezen drago plačuje. A njemu je bil denar sredstvo in ne cilj. Energija, ki kroži. Ni mu pomenil statusnega simbola, ampak sredstvo, s katerim si lahko privošči različne stvari in predvsem doživetja. Spal je v najboljšem resortu, a se je čez dan spotikal po ulicah med domačini, jih obiskoval v njihovih domovih po okoliških vaseh, jedel in pil v majhnih warungih (op. warung - majhna družinska restavracija ali lokal), skrbel, da so mame samohranilke lahko šolale svoje otroke in da je bolnica diabetesa imela dovolj za zdravila in preglede. Za tisti kraj je bil vsi dobri možje v enem. 

Kmalu za tem, ko se je pridružil omizju pisane druščine sončnega bara, se je najprej polotil Avstralcev in njihovega naglasa in takoj za tem Japoncev. Vsi smo se smejali. Če je bilo prej omizje nekoliko zadržano, kjer si si z najbližjim sosedom izmenjeval klasične popotniške informacije, je njegov prihod bistveno spreminjal komunikacijske tokove in jih preusmerjal vse povprek čez dolgo mizo. Opazila sem, da me je opazil in opazila sem, da mu gode, da je bil opažen z moje strani. 

Ko se takole sprehajam čez spomin, mi gre na smeh, kako se mi je taktično približeval s šalo od sedeža do sedeža. Vsakega posebej je obdelal. Sedela sem skoraj najdlje stran po diagonali lesene mize. Umislil si je, da bova skupaj pela in me čez omizje spraševal, katero pesem sem nama izbrala. Ko sem mu po nekem vztrajanju rekla, da ne bom pela, ker nimam posluha, je odvrnil, da je to neumnost in da bova seveda pela. Glasbenikom je naročil Claptonovo Wonderful tonight. Tistega večera je pel sam, a je brez dvoma pel meni.

Pristaniško mesto, kjer naj bi s prijateljico samo zamenjali transportno sredstvo, je postalo najina baza do konca potovanja. Izkazalo se je , da se na drugi strani hriba nahaja White sandy beach, ki jo Elizabeth Gilbert opeva v svoji knjigi Jej, moli, ljubi. Da se v tem kraju nahajajo zanimivi templji in verska praznovanja, da je do Ubuda dve uri vožnje in da Martini v svojem warungu vrhunsko kuha, peče najboljše palačinke in zvečer ob pijači postreže s sveže praženimi arašidi. 

Po nekaj dnevih joge med riževimi polji jo je prijateljica na kratko mahnila proti pobočju vulkana, jaz pa pod morsko gladino. Opravila sem tečaj potapljanja in kot enega prvih potopov v svoji knjižici zabeležila plavanje z mantami. 

Nikoli ne bom pozabila tistega veličastnega občutka, ko sem se kar na enkrat znašla v senci, dvignila pogled in jih zagledala. Ta velikanska bitja, ki v razponu svojih peruti merijo najmanj tri metre in s počasnim zamahovanjem letijo čez morsko kraljestvo, poosebljajo jin in jang. Po svoji velikosti predstavljajo moško energijo, po svoji gracioznosti gibanja pa žensko. Spadajo pod vrsto morskega psa, kar je moška energija, a hranijo se s planktonom in nežno sprejemajo vse, kar jim voda ponuja, kar je ženska lastnost. Živijo v popolnem sožitju z okoljem in majhnimi ribami, ki z njihovega velikega telesa odstranjujejo zajedavce. So popolnoma nenevarna in izjemno prijazna bitja. Kakšnih pet ali šest jih je prišlo. Na trenutke tako blizu, da bi se jih s stegnjeno roko lahko dotaknila. Plesale so v krogu in se igrale. Takrat se nisem zavedala, da so takšno doživetje sanje vsakega potapljača. 

Ni se vse zgodilo zaradi njega, so mi pa bili zagotovo ponujeni določeni elementi scenarija, ki jih sicer ne bi bilo. Na meni pa je bilo, ali jih bom sprejela.

Na splošno lahko zase rečem, da nisem klasična popotnica, ki na potovanju rada vsak drugi dan zamenja lokacijo in posteljo. Potrebujem tisti čas, da se vsaj nekoliko spustim v globino, vsaj delno razpakiram, dva krat srečam enega in istega človeka ali pa čez dan ali dva ponovno obiščem nek lokal, kjer sem videla, da bo glasba v živo.

Ob spominih na Bali mi še vedno postane najbolj toplo pri srcu, ko podoživim, kako smo se povezali in zaživeli v tistem kraju skupaj z lokalnim prebivalstvom. 

Nekega večera, ko sem se odpravila k Martini po sveže pražene arašide, da bi jih odnesla v sosednji lokal, kjer sva s prijateljico pili pijačo, sem spoznala fotografa iz Nemčije, ki je začel preurejati njen warung. Skozi klepet mi je pojasnil, da se je odločil, da ji ga bo prenovil v zameno za hrano in pijačo. Časa in telesne moči je imel dovolj, njena kulinarika pa mu je bila božanska. Tako se je odločil svoje potovanje obogatiti s koristnim delom. 

Ko mi je tistega večera med čakanjem na arašide pripovedoval o svojih planih, je iz mene skočila obljuba, da mu bova s prijateljico pomagali. Najbrž si je mislil, da pri gradnji ali notranjemu opremljanju, a jaz sem imela v mislih nekaj drugega.

S toplimi dišečimi arašidi sem se vzhičeno vračala nazaj in hitela pripovedovati. Ni mi je bilo treba prepričevati. Obudili sva najbolj osnovna marketinška orodja in zasnovali akcijo, s katero bova pripeljali ljudi. Fotograf, ki je postal gradbenik in notranji opremljevalec, je planiral zaključiti do božiča in midve sva se odločili, da bo prvi dogodek najine akcije božična večerja za vse, ki smo se znašli na tistem koncu sveta. Najprej z Martinijino kulinariko in kasneje z zabavo v sosednjem Sunshine baru, kjer sva se z lastnikom dogovorili, da bo glasba v živo. Tako sva z eno akcijo ubili dve muhi na en mah. Seveda ne dobesedno. 

Za kampanjo sva si zamislili letake. Kreativno zasnovo je prevzela prijateljica. Narisala in spesnila jih je iz glave in na roke, po štiri na en papir. Vsak je bil malenkost drugačen. Kakšno leto ali dve nazaj sem enega našla med listanjem ene knjige na službenem letu in preplavila me je toplina ob lepih spominih.

Pravi izziv je bil najti fotokopirni stroj. Po razmnoževanju sva jih razrezali in nekoliko barvno popestrili kot pobarvanko. Nato sem prevzela distribucijo. V ta namen sem si sposodila Martinijina otroka, ki nista znala angleško in sta se tudi raje skrivala pred tujci. Nekako sem jima razložila, kaj naj počneta, kako naj govorita božična večerja, a sta letake le plaho delila. Zato sem pa jaz mimoidoče navduševala z vsemi promocijsko - prodajnimi veščinami. Prijateljica se je na dan božične večerje z gradbincem, takrat že z notranjim opremljevalcem kot svetovalka odpravila po še zadnje malenkosti. Najela sta terensko vozilo in se domov vrnila z bambusovim pohištvom, blazinami in okrasnimi umetninami.

Zanemarjena podrtija s pisano cerado, na kateri so bile izpisane jedi v nepravilno črkovani angleščini, se je spremenila v najbolje opremljen prijeten lokalček tistega kraja. 

Na božični večerji so se v najlepšem soju prepletali srčnost, sreča in notranje zadovoljstvo. Ljudi se je trlo, miza se je šibila od samih dobrot in prostor je žarel ob svečkah in lučkah. 

V Martinijinih očeh je pršil pravi ognjemet Ljubezni. Kar na enkrat je bila obdana z ljudmi, ki smo prepoznali njeno dobroto in jo vračali v obliki odmeva. Njen mož in otroka si niso upali kazati veselja. Večino časa so se skrivali nekje zadaj v kuhinji. Martini pa je sijala, veselo komunicirala z vsemi in se objemala z nami, njenimi novimi člani družine. Kljub celodnevnemu garanju njenega obraza ni niti za hip zapustil nasmeh. 

Kako bi se moje potovanje zasukalo, če bi v dobrem možu videla to, kar je on videl v meni, ne vem. A vem, da bi pokazal z dejanji, kot tudi je, ne glede na moj odkriti odgovor, da naju ne vidim na skupnem življenjskem potovanju. Kljub temu, da si je želel več, veliko več, se je sprijaznil z vsemi omejitvami in na našem križpotju v deželi, ki se zna smejati s srcem, pričaral veliko nepozabnih doživetij. 

Mislil je resno, ko mi je na eni večerji predlagal, da se skupaj preseliva v to deželo, kjer bi jaz imela dobrodelno organizacijo in še naprej pomagala ljudem. »Ne bi želel, da prekineš s svojim poslanstvom. To je v tebi.« je rekel. Jaz pa sem ga debelo gledala in tehtala ali se mi zdi njegov predlog predrzen ali naj ga obravnavam kot šalo. Ali pa, ko je po povratku domov nekega večera napisal, da me pogreša in da mu navigacija kaže 800 km do Ljubljane, tako da če se v tistem trenutku usede za volan, lahko skupaj zajtrkujeva. 

Ne gre za zapis obžalovanja, ampak za zapis spoznanja o globini Moške Ljubezni.

Ko Moški začuti, da je srečal pravo Žensko, se ne šali. Takrat misli resno. V svoji esenci se zaveda, da je srečal napajalnik svoje Ljubezni. Zaveda se, da je pot do njegove duše skozi njegovo srce. In zaveda se, da lahko samo Ženska odpira okna in vrata njegovega srca. Pri ženski je drugače. Ženske se znamo in zmoremo napajati z Ljubeznijo vsega lepega. To ne pomeni, da ne potrebujemo Moškega, saj samo z njim odkrivamo tiste dele sebe, za katere sploh ne vemo, da obstajajo. To samo pomeni, da se ženske napajamo z Ljubeznijo vsega lepega, Moški pa se napaja skozi žensko. Pravi Moški bo Žensko vedno sprejemal kot celoto in ne kot embalažo ali objekt poželenja.

Pravi Moški bo gledal Žensko v oči, a videl bo njeno dušo. Gledal jo bo z globokim spoštovanjem. Nekoč mu je dala življenje, v danem trenutku mu daje smisel. Zato ko Moški Ljubi, ljubi globje.

Na Ženski je, da postane in ostane cela. A o tem v katerem od naslednjih zapisov. 

Z Ljubeznijo. Irena

Poglejte si še: Iskrena izpoved iz pasjega zavetišča: Do zadnjega dne bom vaš varuh