"Kako premagati temo? Gotovo ne s še več teme, z opozarjanjem nanjo. Z več istega ne bomo prišli nikamor! Zato jaz gledam svetlikanja sveta, ki jih je vse več in več, in vidim otoke Svetlobe," pravi dr. Manca Košir v Sensinem intervjuju.
Vsako prerojevanje potrebuje Tišino. Kako vi vidite trenutno situacijo na našem planetu in dušo našega prerojevajočega se sveta?
Davno že je Milost poljubila moje veke, da lahko gledam in vidim Svetlobo in se ne utapljam v temi, ki je je vse bolj poln ta naš lepi grozni, a edini svet. Prav fizično občutim to prerojevanje, o katerem govorite, draga Vesna, in tako lepo pišete v svojih uvodnikih v Senso. Kako premagati temo? Gotovo ne s še več teme, z opozarjanjem nanjo. Z več istega ne bomo prišli nikamor! Zato jaz gledam svetlikanja sveta, ki jih je vse več in več, in vidim otoke Svetlobe.
To so skupnosti ljudi, ki se ne ukvarjajo z analiziranjem in kritiziranjem, temveč preprosto delujejo in živijo drugače od večine v svoje udobje in sebične interese zaverovanih ljudi. Režiserka Nina Blažin že četrto leto snema observacijski celovečerni dokumentarec o meni s pomenljivim naslovom V tišini življenja in septembra smo šli snemat pogorišče na Krasu.
Presunljivo, zazeblo me je do kosti, ko sem hodila po črni sežgani zemlji in med črnimi ostanki dreves, ki so jih ognjeni zublji spremenili v oglje. A v to črnino s tal že poganjajo sveže zeleni grmički in tudi kakšna roža! Vam povem, to me je potolažilo. Zemlja bo preživela, narava bo preživela, edino vprašanje je, ali bomo preživeli mi kot človeška vrsta oziroma ta parazitska, izkoriščevalska, pohlepna civilizacija.
Propadla je Atlantida, propadel je Egipt, propadlo je rimsko cesarstvo, propadla je inkovska civilizacija … In zakaj ne bi propadla še tale naša, le zakaj ne, če sami sebi žagamo vejo, na kateri sedimo?
A kot na zažgani kraški zemlji poganjajo zeleni grmički, sredi egoističnih, sebičnih, atomiziranih posameznikov rastejo otoki Svetlobe, kot sem vam rekla. In z njimi se velja ukvarjati, vanje vlagati energijo in ljubezen!
Taki svetlobni otoki so ljudje, ki se iz mest selijo na deželo, nazaj k materi zemlji, ki nas preživlja. Taki otoki so podjetja, ki delujejo trajnostno, krožno in etično, imajo “postherojske voditelje”, kot jih opisuje moj gost z oktobrskega Večera z Manco Košir v Švicariji, prof. dr. Miha Škerlavaj, v študiji z enakim naslovom.
Otoki Svetlobe so skupnosti starejših ljudi, ki se odločajo za življenje v blokih ali tako imenovanih srebrnih vaseh, da si delijo stroške, se podpirajo, si razdelijo delo, skupaj berejo, poslušajo glasbo, obdelujejo vrt …
Otoki Svetlobe so razredi, ki jih pomagajo ustvariti odlični učitelji in sodelovalni starši, kakršni so denimo v waldorfskih šolah, vrtcih montessori ipd. V naši waldorfski šoli v Ljubljani imajo učitelji in starši celo skupni pevski zbor!
Taki otoki so univerze za tretje življenjsko obdobje pa naša Modra fakulteta, katere ambasadorka sem in s katero se ravno pripravljamo na tečaj plesa tanga v Domu starejših občanov v Fužinah, juhej. Vsa prostovoljna društva so otoki Svetlobe, pa gasilci pa aktivi kmečkih žena pa združenje permakulturnih kmetov pa …
Joj, koliko Luči preganja to grozno temo s tega sveta, samo videti je treba to Luč, ji slediti in prižigati nove! Komercialni mediji imajo pač rajši škandale in senzacije in se jim otoki Svetlobe ne zdijo medijsko fotogenični. Za zdaj! Tudi to se bo kmalu spremenilo, tudi to, ker bo dvignjena kolektivna zavest zahtevala več Luči, več pozitivnih zgodb, več dobrega in lepega, hura!
Verjetno nismo po naključju ustvarjeni kot bitja z dvema ušesoma in enim jezikom – morda je ključ v bolj pozornem poslušanju, ne prekomernem in nepremišljenem govorjenju?
Dobri terapevti že več kot desetletje priporočajo: ne glejte televizijski poročil, šovov in bedastih programov, ne poslušajte radijskih poročil in hrupne komercialne glasbe, ne berite senzacionalističnega časopisja … Pojdite v gozd po tišino, sprehajajte se po travnikih in ob morju, kjer ni ljudi, meditirajte, kontemplirajte, pišite pisma in dnevnik hvaležnosti, izogibajte se hrupnim gledališkim predstavam, glejte lepe filme, hodite na koncerte klasične glasbe, doma si vrtite Mozarta in Bacha, Vivaldija in Beethovna … Predvsem pa: pogovarjajte se z ljudmi, ki nahranijo vašo dušo. In kot pravite, Vesna, poslušajte, poslušajte. Ne le besed, temveč predvsem tišino. Svojo notranjo tišino, ki spregovori v samoti in zbranosti najglobljo resnico o nas samih.
Kaj pa, če je človeka tega strah?
Kdor beži pred to resnico, beži tudi pred tišino in tak se zatakne v vzorce žrtve, jamranja zaradi nesrečnega otroštva …
Celoten intervju lahko preberete v tiskani reviji Sensa oktober/november 2022; v prodaji od 7. oktobra
- Preberite si še: Kdo bo najbolj občutil to OGNJENO POLNO LUNO?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
