V poznem večeru 16. stoletja je na vrata benediktinskega samostana na robu Tirolske potrkal popotnik. Bil je zdravnik, alkimist in raziskovalec narave Paracelsus. Menihi so mu ponudili napoj iz melise, rastline, ki jo je pozneje poimenoval »zelišče za okrepitev življenjskega duha«.
Melisa (Melissa officinalis) že stoletja slovi kot rastlina, ki pomirja, vrača ravnovesje in blaži notranji nemir. Samostanski zdravilci so jo uporabljali pri tesnobi, nespečnosti in žalosti, alkimisti pa so v njej videli rastlino, ki podpira človekovo vitalnost in povezanost z življenjem.
Zakaj je prav melisa tako navduševala največje zdravilce svojega časa? In kaj so o rastlinah vedeli alkimisti, česar smo v sodobnem svetu morda pozabili?
O tem smo se pogovarjali z ameriškim alkimistom, kemikom in avtorjem Robertom A. Bartlettom, ki nadaljuje tradicijo Paracelsusa in raziskuje povezave med alkimijo, zdravilnimi rastlinami ter sodobno znanostjo. Tudi sam med vsemi rastlinami posebej izpostavlja meliso, ki jo goji na svojem vrtu in iz nje pripravlja različne zdravilne pripravke.
V pogovoru razkriva, zakaj alkimija ni bila le iskanje zlata, kako so alkimisti postavili temelje sodobne kemije in farmacije ter zakaj so rastline razumeli kot mnogo več kot zgolj vir posameznih učinkovin.
- Je mogoče, da se nekatera najstarejša znanja danes vračajo v ospredje?
- Kaj lahko sodobna znanost še vedno odkrije v svetu zdravilnih rastlin?
- In zakaj je melisa ostala ena najbolj cenjenih rastlin evropske zdravilske tradicije?
Odgovore prinaša nova številka revije Sensa v pogovoru z Robertom A. Bartlettom: Vračanje h koreninam znanosti.
