Včasih sem tudi sama verjela, da je slabo, če vidim dobro v vsakemu človeku. Danes pa verjamem, da je to pravzaprav moja supermoč.
V svojem življenju sem že večkrat prejela komentarje, kot so: "Joj, zakaj moraš vedno iskati dobro v vsakem človeku?"
Sama ne bi rekla, da vedno iščem dobro v drugih, je pa najbrž res, da to počnem precej pogosto.
Najbolj bizarno je, da so tej komentarji bili rečeni kot kritika. Ljudje mojo lastnost dejansko dojemajo kot slabo.
Tudi sama sem dolga leta verjela, da sem zaradi tega naivna. Da nimam realne predstave o svetu in da bodo drugi to izkoriščali. Da je to tisto, kar me dela šibko.
Danes razmišljam popolnoma drugače. Upala bi si celo reči, da je ravno ta lastnost moja supermoč.
Ko mi nekdo razkrije najbolj temne kotičke svoje duše, jaz v njih najdem luč. Dam jim vedeti, da si kljub napakam zaslužijo ljubezen. Ostajam strpna takrat, ko to najbolj potrebujejo.
S to lastnostjo pa najbolj koristim sebi. Lažje odpuščam ljudem, ki so me prizadeli. Ker verjamem, da tega niso storili namerno, jih bolje razumem in s tem lahko osvobodim tudi sebe.
Seveda sem tudi kdaj jezna, žalostna, razočarana nad nekom. A to veliko lažje predelam in pri sebi naredim zaključke zato, ker verjamem, da je vsak od nas v duši dober.
Morda me zaradi tega res včasih kdo izkoristi in morda sem včasih "preveč prijazna" takrat, ko bi nekoga že zdavnaj mogla nekam poslati. Vendar se zavedam, da imam ravno zaradi te lastnosti veliko bolj polno srce - in to je na koncu tisto, kar šteje.
- Preberite si še: Vsi smo včasih toksični (da, tudi vi)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
