»Ne bodi popolna. Bodi prijazna.«

Danes, 13. novembra, je mednarodni dan prijaznosti.

»Ne bodi popolna. Bodi prijazna.« (foto: unsplash) unsplash
13. 11. 2019

Debelo sem zijala v ekran, ko sem prebrala, da mednarodni dan prijaznosti obeležujemo od leta 1998, saj je bila takrat podpisana deklaracija o prijaznosti. Ali res potrebujemo listino, ki nas opominja, da bodimo ljubeznivi drug do drugega?

Očitno jo. Biti prijazen ni samoumevno. To vem, ker sem prehodila dolgo pot od neprijaznosti do prijaznosti.

Med najstniškim obdobjem, torej ravno takrat, ko so podpisali omenjeno deklaracijo, sem bila vse prej kot poosebljena milina. Sumim celo, da so bile moje težave z aknami posledica gnilobe, ki se je nabirala v meni in je v obliki nadležnih mozoljev prodirala na površje.

Da je prijaznost vrlina, sem spoznala pozno. Med odraščanjem sem večkrat slišala, da ne smem biti preveč prijazna, ker me bodo ljudje izkoriščali. Kar se je seveda zgodilo, vendar sem zaradi tega dobila neprecenljive izkušnje. In nikakor ne obžalujem, da sem bila kdaj preveč prijazna. Žal mi je le za situacije in ljudi, do katerih nisem bila.

Na ljubezenskem področju sem do tridesetega leta sledila neumni ideji, da moram biti nedostopna, če želim pritegniti moške. Po zaslugi te nelogike dolgo nisem bila ljubljena tako, kot sem si želela. Kdo pri zdravi pameti si namreč želi biti v razmerju z osebo, za katero se je treba nenehno boriti in ki na vprašanje, kaj si želiš, citira Julio Roberts iz Čednega dekleta: »Pravljico«!? V mojem ljubezenskem CV-ju ni presenetljiv podatek, da sem bila samska in osamljena natanko takrat, ko sem bila najbolj črnogleda in čustveno neprebavljiva. Takrat sem preveč energije vlagala v svoj intelekt in videz, saj sem verjela, da bom srečna in ljubljena, ko bom popolna.

Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi si položila na srce: »Ne bodi popolna. Bodi prijazna.«

Prijaznost me je namreč osvobodila in vodila na pot ljubezni.

Če ne bi bila prijazna, v mojem življenju ne bi bilo mojega ljubečega moškega, saj sem mu že ob prvem njegovem sporočilu dala vedeti, koliko mi pomeni. In prva stvar, ki sem jo opazila pri njem (poleg tega, da je izjemno – pravzaprav bradpittovsko - čeden), je bila njegova prijaznost. Ko se je kljub vročini, ki je bila posledica prebolevanja pljučnice, pripeljal iz Ljubljane v Maribor, le zato, da bi me videl, mi je prinesel kavo in čokolado. Srce mi je razbijalo od navdušenja in takoj sem bleknila: »Od kod si se ti vzel?!« Nisem bila namreč vajena, da so moški tako prijazni do mene. Kar je povsem razumljivo, saj tudi jaz nisem bila vedno ljubezniva do njih. Ko sem odvrgla podobo »vse zmorem sama« ženske in potrebo po dokazovanju, sem bila pripravljena na ljubezen.

Prijaznost mi je omogočila tudi ustvarjanje in ohranjanje pristnih prijateljstev. Prav tako sem po njeni zaslugi lahko začela živeti od pisanja. Intervjuji, kolumne in članki, ki sem jih pisala za različne revije, so namreč vedno temeljili na prijaznosti. Zaradi tega sem bila sicer deležna kritike, da nisem prava novinarka, kar popolnoma drži. Po izobrazbi sem namreč sociologinja. In če novinarstvo nujno vključuje to, da si nastrojen proti svojim sogovornikom, potem niti nočem soditi med novinarje. Sicer pa med prijaznost štejem tudi to, da ne presojam ljudi po delu, ki ga opravljajo. Več let sem bila brezposelna in takrat nisem bila nič manj človek, čeprav sem se pogosto počutila tako.

Prijaznost je moj ključ do sreče, ki sem ga predolgo iskala. Odkar osmišlja moje življenje sem izpolnjena (in brez mozoljev). Zaradi nje namreč ta teden ne praznujem le mednarodnega dneva prijaznosti, temveč rojstni dan moje najljubše deklice in obletnico zaljubljenosti, ki se je v petih letih razcvetela v ljubezen.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri