Ne zmorem vsega! In to je čisto v redu.
Mnogi med nami v trenutni situaciji žongliramo s celim kupom obveznosti. Delamo od doma, naši otroci se šolajo od doma. Družinske monotonije ne moremo razbiti s kakšnim izletom, obiskom term, kinom. Pogrešamo sorodnike, prijatelje. Na prvi pogled se zdi že vse skupaj bedno.
Če bi vztrajala, da morajo moji otroci predelati šolsko snov vse do zadnje podrobnosti, če bi nenehno preverjala zvezke in delo mojih punc, če bi verjela, da bosta prikrajšani, ker ne bosta usvojili vse, kar piše v učnem načrtu do zanje pike, se bi mi zagotovo zmešalo.
Kot mama in kot učiteljica vem, da je v šolskih snoveh ogromno balasta. Kot piflarček, ki je iz rok takratnega župana ob zaključku z odliko opravljene osnovne šole prejel “zlato petko” (ki jo je na koncu moja sestra uporabljala kot obesek za ključe, ker je vozila Renault 5) vem, da mi vsi tisti podatki, ki sem jih vestno pomnila, in skrbno ter natančno urejeni zvezki niso kaj prida pomagali kasneje v življenju. Še več – mislim, da so mi celo malo škodili. Vame se je namreč zalezlo prepričanje, da sem dovolj dobra samo, če sem odlična. Ali sem odličnjak ali sem pa luzer. Ali vse narediš vrhunsko ali pa je vse skupaj brez veze.
Tako sem v resnično življenje startala z minusom, ne z nule. In leta sem lupila in celila določena prepričanja, predsodke in rane, da sem se dovolj osvobodila, da sem spodaj našla pristno sebe. In začela kreirati svoje življenje iz svojih pristnih želja, ne iz dokazovanja ali tekmovanja ali iz borbe.
A bodo naši otroci oškodovani in prikrajšani, če bodo to čudaško šolsko leto delali po najboljših močeh, a v različnih možnih pogledih nepopolno? Ali pa je čas, da že končno tudi starši spustimo strah pred mnenji učiteljev, strah pred mnenji otrokovih sošolcev in njihovih staršev in strah pred ocenami? Je prišel čas, da otrokom privzgojimo zavedanje, da tuje mnenje odraža tistega, ki ga daje in da to ni nekaj, kar ima moč vplivati na naše življenje? Koliko bi jih osvobodili s tem? Če bi se nehali primerjati z drugimi in bi se brez obremenjevanja preprosto posvetili svojemu delu in dovolili, da postopoma, v svojem ritmu otroci presegajo samega sebe?
Gledam zvečer The Crown na Netflixu. Pride tasrednja k meni: “Kraljica je bila avtomehanik? V kateri svetovni vojni? Kakšna je že razlika med njima? Kdo je že bil na kateri strani? Zakaj se je začela katera od njiju? Kje?” Dobro uro sva imeli poglobljeno zgodovino – s pomočjo Googla, ker sem večino podatkov že pozabila ali pa nisem upala trditi, da se spomnim prav.
Toliko stvari je brezveznih in niso vredni naših živcev, izgorelosti, uničenih odnosov, obupa, slabega vzdušja v hiši. Da ne zmorem vsega, si priznam komaj takrat, ko diham že na škrge. Ker žrtveno stanje ni dobro niti zame niti za mojo družino.
Ko spuščam, sprejemam, znotraj vsega globoko diham, se sproščam in namesto ure piflanja raje skuham polnovreden zdrav obrok, peljem otroke na svež zrak, se z njimi pohecam, zapojem, poveselim, nasmejim, odgovorno skrbim zase in za svojo družino.
Ker ne zmorem vsega. In to je čisto v redu.
Sabina Košmrl Kaučič, avtorica knjige SRČNI UČITELJ
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
