Biti ali ne biti. Reagirati ali ne reagirati. To so ta mučna vprašanja, s katerimi si (včasih) polnim misli. Vsekakor to ni Zen. Niti nekaj blizu temu. To je kvečjemu ne-zen. In včasih sem pravi mojster.
Dejanje, reakcija in pretirana reakcija. Nekako tako bi se lahko opisale stopnje, s katerimi se vsi soočamo na dnevni bazi. Veste, tisti dnevi v mesecu, ko nič ne gre, kot si želimo; ko nobena pot ni dovolj prehojena in mi nosimo »sandale«. Dnevi ironije, kot je že v 90ih pela Alanis Morissette: "10 000 nožev, a mi rabimo le vilico. Dober nasvet, ki ga nismo upoštevali in dež na poročni dan" (To zadnje naj ne bi bilo tako slabo, bojda prinaša srečo).
Morda pa niti takšni dnevi in trenutki niso tako slabi. Morda je pot, ki jo moramo prehoditi, ravno tista pot, za katero se zdi, da je na videz popolnoma neprimerna za poletno obutev. Malo bomo blatni, malo nas bo zeblo. Tudi to pride.
Toda zakaj se sploh nerviramo, zakaj naše misli preplavijo občutja nemoči in ne-nadzora nad situacijo? Le zakaj mi gre zapis x osebe na Facebooku tako na živce? Je to odraz mojega stanja? Četudi imam (morebiti) prav, to še ne pomeni, da imam pravico le to dokazati za vsako silo ter za vsako ceno. Morda se motim. JE to dejansko pomembno?
Kadar si dovolim, da me okolje in ljudje spravijo v slabo voljo in me vržejo iz mojega centra, takrat si škodim. Škodim telesu, umu in duši. In seveda to ni Zen.
Kaj pa je ZEN? V takšnih trenutkih si predstavljam, da se vržem v BaZen in se na novo prerodim. Popolni reset. Ne, ne bom rešila celega sveta, a še manj bom to storila, če bom v neravnovesju. In vse je v redu. Ni potrebujem biti popolna, da sem popolna. Pomembno je le to, da v vsem kaosu najdem nekaj svojega, svoj varen pristan in zatočišče.
Včasih ne-reagirati pomeni reagirati. Včasih je tišina vse, kar moramo slišati. Včasih so moje solze črke na tipkovnici, včasih krvavim na papir. Vem, da ko se odzivam na vse, dajem moč temu, tej situaciji, tej osebi, temu okolju – in odvzamem svojo pravo energijo lastne esence. Ko se odzovem na vse, se odzovem na nič. In dejstvo, da tega ne storim, tudi če še tako želim, ne pomeni, da sem zadovoljna s situacijo, pomeni le, da sem izbrala mir. Situacija name ne more vplivate in še huje, ne more mi odvzeti moči in energije.
Jaz sem močnejša od tega. Odločila sem se, da se dvignem in raje poiščem bazen in ustvarim svoj zen. Lju(biti) ali Ne(ljubiti).
Zmeraj bom izbrala Ljubezen. In vedno, ko se bom na nekaj odzvala, bo to prihajalo iz moje sredice, ki je pomirjena s seboj in s svetom. Ki ve, da brez ljubezni ne zmore obstati in da vse slabo prinese samo še več blata. Naredila bom nekaj globokih vdihov in premislila, kaj želim povedati. Ne morem nadzorovati dejanj drugih ljudi, lahko pa nadzorujem sebe in vedno izberem pravo smer. Vsega ne gre jemati preresno in preosebno. Ljudje v resnici ne mislijo toliko na nas, kot si mislimo mi. In vsak se bori s svojimi zlodeji. In vedno ne bo prijetno, včasih nas bo prizadelo. Včasih nas bo dotolklo. Včasih se ne bomo pobrali.
Ljudje nas bodo še vedno razočarali. Ker to je življenje. In življenje je tudi lepa priložnost zahvale na način, ki bo dvignil vibracijo nas samih in vseh okrog nas. Karkoli bom dejala, najverjetneje ne bom prepričala prepričanega. In to je popolnoma prav. Točno to je prav. Kajti vse je prav. Stvari so, kot so. Ne, stvari so, kot jih vidimo. Naj bo lep razgled.
Ni lahko zame, ni lahko zate. Toda nekje moramo začeti in skočiti v ta baZen, kjer se lahko vse na novo sestavi. Vsak dan je priložnost za nov začetek. Vsak dan lahko dežuje. Ti in jaz sva nebo, vse ostalo je le – vreme.
In stari sufijski pregovor pravi: Edino, kar zares imaš, je tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu.
Nina Kirbiš
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
