Slovenka, ki je živela z indijansko družino iz plemena Kogi

Največje skrivnosti življenja in povezanost z vsem, kar obstaja, so se Katji Brvar, avtorici knjige Ujetnica pragozda, razkrile skozi avtentično raziskovanje domorodskih kultur, amazonske medicine in ne nazadnje odkrivanja globin svojega jaza. Preizkušnja amazonskega pragozda je bila tako silovita, da se je po vrnitvi domov njeno doživljanje sveta sprevrglo v psihozo – a je znova našla pravo pot domov. V knjigo pa je zapisala: “Danes je ta dan, ko se velikemu mojstru lahko priklonim: Hvala, Chiric. Ujel si me v past pragozda, mi razkril najglobljo temo in utrdil vero, da bom vedno našla pot nazaj – pot proti domu.” 

Ko ste se vrnili iz Južne Amerike, ste doživeli posttravmatsko stresno mot- njo. Kako ste se pozdravili?

Ko sem se vrnila nazaj, sem čutila, kot da se je vame usula celotna nesnaga vesolja; da sem postala seštevek celotnega trpljenja človeške rase, seštevek trpljenja vseh časov in prostorov, seštevek trpljenja naših prednikov, naših zdajšnjih bratov in sester, naših potomcev. Preveč vsega se je pretakalo v mojem telesu. V naši družbi so takšna stanja zavesti označena kot bolna ali nora, vendar pa se v šamanizmu ali na primer v transpersonalni psihologiji na to gleda povsem drugače. Nisem pristala na tablete, poiskala sem naravne načine, ki so mi pomagali ustaviti anksiozne napade, hudo nespečnost in telesu povrnili moč. Obstaja povsem organsko in najbolj prvobitno zdravilo ali orodje, ki ga je narava poklonila človeškemu organizmu, in to je naš lasten dih. Dihanje je mnogo več kot samodejno fizično vdihavanje in izdihavanje zraka, ki v krvni obtok pomaga dovajati kisik in izločati ogljikov dioksid. Pravilno dihanje aktivira parasimpatični živčni sistem, upočasni srčni utrip, zniža krvni tlak in uravnava pH telesa, kar nevrotransmiterjem, v možganih omogoči prost dostop do vseh sistemov znotraj telesa. Poleg fizioloških sprememb umirja tudi mentalne in čustvene turbulence, kar dokazujejo znanstvene študije, žal pa le redki terapevti uporabljajo dih kot sredstvo za osvobajanje od travm in duševnih stisk. 

V življenju se vse zgodi z namenom, kaj ne? Kakšno je danes vaše življenje, po vseh teh temnih izkušnjah, prehojenih poteh, soočenjih z najbolj temnimi scenariji in najglobljih izkušnjah.

Verjamem, da! Verjamem, da se vse zgodi z namenom, zato ni naključje, da danes delim tehnike, metode in orodja, ki so meni osebno najbolj pomagale v stiski. Pomagam na poti samoraziskovanja in aktivacije samozdravilnih procesov, v prostem času pa srebam čaj in se učim, kaj pomeni preprosto življenje. Življenje, ki po telesu bolj kot adrenalin poganja adrenalinsko protiutež. Zame novo, a sila všečno!

Kaj je za vas lepota življenja?

Življenje je kot cesta. Včasih strma, včasih položna, včasih vijugasta, včasih ravna, včasih kucljasta, včasih gladka, včasih ovirana, včasih pretočna in to – je zame lepota življenja. Je priznavanje in raziskovanje vseh nasprotij zaradi katerih je življenje lahko tako sila vznemirljivo.

Kaj vas je gnalo, da ste se že pri rosnih štirinajstih prvič sami podali v svet?

Sprva sta me v svet gnala, po domače rečeno, firbec in adrenalin. Že od malega sem slutila, da je življenje mnogo več, kot nam narekuje naša družba, naša kultura. Zanimale so me drugačne možnosti razmišljanja, verovanja in delovanja, zato sem se pri štirinajstih letih prvič sama podala v svet. Od tod dalje so potovanja postala del mojega življenja. 

Večinoma potujete sami? 

Res je. Prednost solo potovanj je, da lahko poljubno spreminjaš vnaprej začrtane plane ali pa se z njimi sploh ne obremenjuješ. Sodeč po izkušnjah, si kot solo popotnik mnogo bolj odprt za spontane avanture, ki nato same narekujejo smer, poleg tega pa si neprestano na testu – zanašaš se na svojo presojo, intuicijo in zaupaš v lastne odločitve. 

Kaj je za vas svoboda?

Ah, tu se kar podpišem pod izjavo, ki jo je v knjigi Ujetnica pragozda izrekel Tim Baba, ki se je pred dolgimi leti poslovil od Anglije in parazitskega sistema in si sredi divjine ustvarih svoj prostor pod svobodnim soncem: “Če človek sodobnega sveta misli, da je svoboden, halucinira! Če misli, da je plačevanje položnic, davkov in hipotek svoboda, potem mu je v mladosti nekdo skisal možgane. Morda človek misli, da je svoboden, ker ima veliko hišo, dobro plačo, dober avto, velik televizor … ampak ni! S temi stvarmi ga sistem le otežuje. Svoboden si z drevesi in potoki, pod milim nebom z zvezdami, soncem, luno … svoboden si, ko si eno z naravo.

Svoboden si, ko greš lahko kamor želiš, kadar želiš. Ko si lahko kar si, vse dokler ne posežeš v svobodo drugih.”

Ste zasvojeni s potovanji, so vaša droga?

Bi rekla, da ja. Enkrat popotnik, vedno popotnik. 

Baje ste prva belka, ki je obiskala in nekaj časa živela z indijansko družino iz plemena Kogi v kolumbijskem gorovju. Kako so vas sprejeli? Česa ste se od njih naučili? 

Resnično sem imela veliko srečo, da so se mi ta vrata odprla, kajti pleme Kogi je zaprto pred svetom. Živijo v severni Kolumbiji in posedujejo številne starodavne modrosti, po katerih sobivajo z zakoni narave, prišlekov pa v svoje skupnosti ne sprejemajo. Njihov model sveta je zelo drugačen od našega; meni je precej bolj domač. Najprej so me sprejeli zadržano, že drugi dan pa so zaklali kokoš v znak dobrodošlice. Predali so mi nekatera védenja, ki jih omenjam v knjigi; preko njih se mi je poglobila vera v Velikega Duha stvarnika, kot ga oni imenujejo. Kogiji pravijo, da se Veliki Duh nahaja povsod – v vodi, v listju, v vsem živem, da stalno komunicira z nami, le prisluhniti mu moramo. A ker je sodobni človek obdan s hrupom, je stik z njim zamegljen, s tem pa tudi razumevanje naše prave narave. Če bi človek hrup utišal, bi znotraj sebe ustvaril harmonijo in razvil drugačne misli in odnos do sebe, do narave. Ker ga ne, pa bega ali sledi napačnemu vodstvu. 

Zanimivo je tudi, da njihovi, ob rojstvu izbrani poglavarji preživijo od 9 do 18 let v temi in izolaciji z namenom učenja in povezovanja z Velikim Duhom kot izvorom življenja in vsemogočne modrosti. V jami razvijejo svoj potencial in stik z višjim principom, od katerega prejemajo znanje, vodstvo in modrost. 

Zanimajo vas pristni ljudje, kultura, domorodci. Zelo globoko izkušnjo imate tudi z avstralskimi Aboridžini. Pomagali ste otrokom, ki so žrtve nasilja ali zlorab. Kaj je tisto, kar se vas je najbolj dotaknilo? 

Aboridžini se namreč še danes niso otresli bolečine, ki jim jo je prizadejal beli človek. Nasilna asimilacija je temeljila na domnevi črne inferiornosti in bele superiornosti. Pod asimilacijsko politiko je beli človek namreč upal, da bo v roku treh generacij domorodska kultura izumrla ali se vsaj zlila z belo. Mnogo dojenčkov so ob rojstvu ukradli, matere so ostale brez vsakršne pravice. Plemena so strpali v kampe, dojenčke in otroke pa v posebne institucije ali rejniške družine, kjer so bili prisiljeni opustiti svojo dediščino, prepovedali so jim rabo lastnega jezika. Mnoge ukradene otroke so spolno zlorabljali, ženske so bile primorane imeti otroke le z belim moškim. Mnogi domorodci si še vedno niso opomogli od grozot. Travmatično izkušnjo si lajšajo z alkoholom. 

Moje delo je potekalo pod okriljem neprofitne organizacije, ki je nudila terapevtsko podporo otrokom in mladostnikom, ki so bili odvzeti staršem. Z uporabo določenih terapevtskih principov smo simulirali vlogo starševske figure in ustvarjali varen prostor, da bi se otroci počutili sprejete in ljubljene, vse dokler se biološki starši niso spravili v red ali jih nekdo ni posvojil. Krik obupa in razbijanje pohištva kot znak hude notranje stiske je tisto, kar se je z velikim sočutjem za vedno usidralo v moj spomin. 

Spoznali ste kar nekaj starodavnih duhovnih tehnik in meditacij, delali ste z različnimi šamani in učitelji, zelo vas je pritegnila njihova sveta medicina – ste učenka svetih rastlin amazonskega pragozda. Kako delujejo te rastline na človeka? Kakšna je vaša izkušnja? 

Vsaka amazonska medicina deluje drugače, vsaka na svoj način odkriva tančico iluzije. Vsaka tudi na svoj način krepi telo in duha in pomaga prisluhniti in razumeti jezik naše duše. Pelje nas izven cone udobja, kajti šele ko se odmaknemo od sebe, lahko opazujemo, kako smo si z določenimi navadami in vzorci v napoto; kje delujemo pravilno in kje ne. Hkrati pa nam razodeva misteriozno moč narave in njene univerzalne zakone. 

Vendar v Peru niste potovali zaradi ayahuasce; tja vas je poklicala rastlina po imenu chiric sanango, ki naj bi bila še veliko močnejša od ayahuasce. 

Res je. Chiric je čudovit vijolični grm, ki poseduje izjemno visoko inteligenco in unikatno poslanstvo, ki ga zdravilci Amazonije uporabljajo tako rekoč za zdravljenje vsega – od rumene mrzlice, sifilisa, kačjega ugriza, revme, artritisa do navadnega prehlada. A ker hkrati poseduje močne spiritualne lastnosti, je lahko vožnja z njim kot vožnja z vlakcem smrti, ki te iz sedeža ne izpusti več dni, celo tednov. Nekateri verjamejo, da chiric prebije v dimenzije, kamor ayahuasca včasih ne, in da je zato njeno odlično dopolnilo, a da je v prevelikih odmerkih usoden – tako kot toé ali datura, ki spadata v isto družino. 

Šli ste skozi izkušnjo mesečne diete s chiricom in ayahuasco v popolni izolaciji, daleč stran od ljudi, pod vodstvom šamanke iz plemena Shipibo. Kakšen je namen tovrstne diete? 

Gre za mesečno dieto tradicionalnega značaja, ki poteka v popolni osami. Edini stik, ki ga imaš, je stik s šamanom, ki te vodi, in zemeljskim angelom, ki ti prinese hrano. Namen diete je, da se na globlji ravni povežeš z duhom rastline; prebuja se tvoja zavest, odpirajo se notranji uvidi, prepoznavaš zdravilna orodja. 

Hrana, ki jo medtem uživaš, je povsem preprosta – običajno na vodi kuhana zelenjava z rižem, lečo ali kvinojo, brez kakršnih koli začimb. Sadje ni dovolje- no. Prav tako ne česen, čebula, kruh, testenine oziroma moka, živila živalskega izvora (občasno le kuhano jajce in riba), nič sladkega, kislega, pekočega, nobenih olj, nič procesiranega. Indijanci pravijo, da mora biti telo čisto, da duh rastline lahko penetrira vanj. 

V dieto spada tudi seksualna abstinenca, celo v sanjah. Tisti, ki se odloči za dieto, se namreč mora naučiti prevzeti kontrolo vseh dimenzij, prepoznati mora nagone in se jih vzdržati. Rastline te zato mnogokrat testirajo z erotičnimi sanjami, vendar gre le za provokacijo in trening vzdržnosti. Vsaki dieti sledi podietno obdobje, ko postopoma prihajaš v stik s prej prepovedanimi živili in ki ima prav tako pravila, ki se jih je treba držati z enako predano disciplino kot v času diete. To pa še ni vse. Prepovedana je tudi uporaba vseh toaletnih pripo- močkov, kozmetičnih preparatov, mila, šampona, zobne paste. Koža ne sme priti v stik z ničemer, kar je sintetično. 

Kaj konkretno ste počeli med dieto? 

Meditirala sem, sprehajala sem se, spala, sanjala, počivala, kontemplirala, introspektirala, pomagala pri pripravi medicine; po tednu dni sem smela celo pisati ali brati, a le tisto, kar je v povezavi z notranjim procesom. 

Prav chiric vas je potegnil v najglobljo temo, ko ste se bili pripravljeni posloviti od življenja.


Res je. Chiric sem dietirala (dietiranje je uživanje rastline v popolni samoti pod okriljem šamana) dvakrat. Prvo, enomesečno dietiranje je potekalo gladko in v čarobnem sožitju s pragozdom. Drugo dietiranje z rastlino pa se je pošteno zalomilo, saj mi je šamanka nevede postregla s smrtonosnim odmerkom. Mnogi, ki chiric dobro poznajo, so dejali, da se takšnega odmerka običajno ne preživi. Za nameček sem se po končani dieti znašla še na “napačnem” kraju, kjer so se pričeli odvijati paranormalni pojavi, in svet se mi je začel sesuvati. Teža goste materije se je usula name, da sem se bila na neki točki pripravljena posloviti od življenja, a življenje se ni bilo pripravljeno posloviti od mene. 

Ali lahko od psihoaktivnih rastlin, s katerimi ste delali, postaneš odvisen?

Ne. Lahko pa pomagajo pri zdravljenju odvisnosti. 

V džungli vam je bilo predano tudi znanje o medicini kambo. Kako ta deluje?

Kambo je drevesna žabica, ki domuje v amazonskem pragozdu, kjer zaradi svo- jega strupa oziroma izločka ne pozna nobenih plenilcev. Njen izloček je koktajl bioaktivnih peptidov, ki pomagajo aktivirati telesno inteligenco. S tem se sprožijo samozdravilni procesi ne le na fizičnem, temveč tudi na mentalnem in čustvenem nivoju. Indijanci jo uporabljajo že stoletja – ne le za intenzivno čiščenje in zdravljenje, temveč tudi pred lovom, saj jim da fizično moč, zbistri um in izostri čute. Pleme Matsés velja za glavnega varuha te medicine v Peruju. Delo s kambojem ni bila odločitev, ki bi jo sprejela zlahka. Znanje o medicini sta mi predala mojster Matsés in zahodnjaški učitelj z neizčrpno zakladnico znanja o domorodski tradiciji. Intenzivnemu učenju je sledila dieta s kambojem, in če me med to dieto v sanjah ne bi obiskal njegov duh in mi posvetil s snopom zelene luči, se s tako močno medicino zagotovo ne bi ukvarjala ali jo aplicirala drugim. 

Pravite, da ima vse v življenju svoj namen.

Verjamem, da ima vse v življenju svoj višji namen. Včasih se naš um sicer temu upira, se samopomiluje ali kaže s prstom na druge. A življenje je pravzaprav kot igra. Igra, ki na igralno ploščo pred nami postavi figure, s pomočjo katerih se ob upoštevanju intuitivnega uma slej ko prej razjasni višji namen. Včasih je namen igre predvidljiv, včasih pa nas preseneti z nepričakovano potezo, s tem pa spremeni, preobrne, transformira in razširi naš notranji svet. 

Ste rojeni pod srečno ali nesrečno zvezdo? 

Odvisno, kdaj me vprašate. Sredi številnih vrtincev življenja bi bil odgovor – pod nesrečno, a ko pogledam s ptičje perspektive, je odgovor – vsekakor srečno. 

Tekst: Maja Sotošek

Katja je svoje globoko potovanje vase opisala v knjigi Ujetnica pragozda. Knjigo lahko naročite na www.izveniluzije.com/knjiga

Preberite si še: 

• Modrosti indijancev: ljudje ne moremo jesti denarja
• Celjanka, ki je sredi svetovne pandemije ostala ujeta na Salomonovih otokih