Samo takšni ljubezni bom nekoč rekla da (piše: Katja Štingl)

Intimni odnos je merilo za srečo. Partnerstvo je merilo za ljubezen. Če nisi izpopolnjen v zvezi, ne moreš biti srečen. Če nisi v paru, ne veš, kaj je to ljubezen. Srečno samska? Daj no, kaj takega ne obstaja. Srečno poročena? Glede na porast ločitev v zadnjih letih očitno tudi ne. A vendarle nam socialna omrežja dajejo sliko popolnosti, tako samskosti kot partnerstva.

Ker je moderno biti ves čas srečen, ker je moderno biti ves čas nasmejan, ker je moderno vsak dan objaviti en motivacijski stavek in pokazati svetu svojo notranjo moč, še najbolj takrat, ko se ti življenje v resnici sesuva na koščke.

Vzemimo primer, za katerega verjamem, da se - vsaj enega - spomni vsakdo izmed vas. Ona in on, sveže zaljubljena. Javno si izpovedujeta ljubezen, objavljata skupne fotografije, joj prejoj, da se imata res rada, obelodanita s skupno profilno fotografijo, skratka postaneta eno. Vsak zase več ne obstajata, obstaja le še »midva«. Midva na smučanju, midva na morju, midva v restavraciji ...

Znanci in neznanci navijajo zanju, jima pošiljajo srčke in všečke, pocukrane komentarje in to traja nekaj mesecev. Zadeva potihne. Čez nekaj časa fotke njega, samega, v večini primerov v fitnesu ali na kolesu, in nje. S prijateljicami na koncertu, na jogi, pri frizerju in tu in tam še kak dekolte ali - zgolj po naključju seveda - se na fotografiji čudovite narave znajdejo tudi njene čudovite noge v kratkem krilu.  

Oba sporočata: jaz sem super, poglej me, kako sem čudovit/a, meni nič ne manjka, jaz uživam v življenju. Vmes pa seveda izpustita glavni del, da sta se razšla. In vso »lepoto« posmrkanih robčkov in neprespanih noči, ki spadajo zraven.

Ni pošteno, res. Če smo bili zvesti navijači zraven od vsega začetka, si zaslužimo biti tudi na koncu, mar ne? Kot če bi spremljali romantično serijo, ki bi se končala sredi sezone, ker jim je zmanjkalo denarja za nadaljevanje.

Moški seveda ne bi bil moški, če ne bi kmalu zatem šel na lov. Ker biti sam je danes še vedno znak šibkosti, neuspeha, češ »kakšen moški pa si, če si še ženske ne moreš dobiti«.

Če se je včasih to počelo še v živo, se je danes vse preselilo na splet in je vrhunec zapeljevanja to, da dobiš v spletni nabiralnik kratko neosebno sporočilo kot je recimo »Bu!«.

Hm, kaj mi sporočaš s tem? A se gremo igrat skrivalnice? Ali me hočeš prestrašiti? Včasih se res vprašam, če so oni nekoč res lovili mamute? Ker če nimaš poguma stopiti pred žensko, jo pogledati globoko v oči in priznati, da ti je všeč, potem res ne vem, če niso pravi moški že izumrla vrsta?

Ker pravi moški je zame tisti, ki si upa pogledati resnici v obraz, ki je brutalno iskren sam s sabo in z drugimi, ki si upa pokazati svojo ranljivost, ki se ne sramuje svojih čustev ne glede na to, kakšna so in ne beži pred svojimi sencami, pred svojimi strahovi.

»Znati mora igrati kakšen inštrument, te spravljati v smeh in imeti psa,« dodaja moja petletna hči. Pustimo detajle, a ima prav. Smeh je pomemben.

Na drugi strani pa moramo biti takšne tudi ženske.

Vsi si želimo resnice, pa je nismo pripravljeni slišati. Pristajamo na površinske odnose, kupujemo laži, besede, zavite v celofan, vrtnice za valentinovo, srečne slike z dopusta na Instagramu po tem, ko smo se ravno skregali in ostajamo v odnosu samo zato, da ne bi bili sami.

»Punca, zapomni si nekaj. Boljše je slabše sedeti, kot pa dobro stati. Ko boš v mojih letih, boš razumela,« je modrost, ki sem jo pokasirala pred kratkim od upokojenca na mestnem avtobusu, ki sem mu odstopila sedež.

Ne gospod, ne bom, nočem. Odločila sem se, da v življenju ne bom kompenzirala. Dokler ne bom dobro sedela, bom pač raje dobro stala.

Prava ljubezen ne kriči in nima potrebe javno opozarjati nase. Prava ljubezen se zgodi in dogaja v tišini. Prava ljubezen je skrivnost, ki jo je vredno raziskati. Prava ljubezen prinaša s sabo tako solze radosti kot bolečine. Naše lastne, ki jo zaklepamo in skrivamo v Pandorine skrinjice.

Prava ljubezen od nas terja pogum. Da stopimo pred partnerja goli in bosi, da odstremo vse tančice in se pokažemo v vsej svoji nepopolnosti. Samo takšna ljubezen nas ohranja žive. Samo takšni ljubezni bom nekoč rekla da.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ