Zdaj vem, kako zelo malo v resnici vem.
Mnogokrat so ti želeli na podlagi lastnih izkušenj prikrajšati bolečo pot. Mnogokrat si tudi sam podelil lastno izkustvo, da bi ne bilo drugim treba hoditi po tej isti poti, da bi se učili iz tvojih "napak".
Pa vendar si se nekako znašel na tej poti, še vedno prepričan, da si se ji na veliko ognil. Saj imaš vendar dovolj znanja, toliko in toliko let kopanja po sebi, goro prebranih knjig in tečajev. Kako si se znašel tu? Preveč trmast?!? Ne! Neveden? Kako le, saj ti je bilo še minuto nazaj vse jasno, celotno vesolje si imel v malem prstu...
In nato pot postane težja, mnogo težja kot kadarkoli prej. Oklepaš se skal in korenin. Kričiš in upaš, da jih nikoli ne izpustiš. Kako le? Kam boš zgrmel, če se jih prenehaš oklepati? Roke krvavijo, tako močno kot se nikoli, vendar ne popustiš, ni govora!
Čez dolgo časa ti enostavno zmanjka moči. Ne čutiš več volje, da bi se še dalje držal, oklepal... Ne čutiš več strahu, ne upiraš se mu. Ničesar več ne čutiš, zato se odločiš, da izpustiš. Čas je, da izpustiš. Pomiriš se s to mislijo.
Padeš. Vendar pristaneš na nogah. Izkušnja je za tabo. Šele zdaj lahko razumeš, da ti nobena tuja pot, nobena knjiga, noben guru ne bo dal modrosti in razumevanja, ki ti ga bo dala lastna pot.
Zdaj vem, kako zelo malo v resnici vem. Danes čutim in govorim tako. Bom že jutri popolnoma drugačna? Kdo ve...
Avtor: Karolina Iveljič
Preberite si še: Čudovit zapis: Ko odpremo srce, se zgodijo čudeži
in Katere rane nosiš v sebi iz otroštva, da privlačiš take ljudi?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
