Škocjanski zatok: od odlagališča odpadkov do območja z izjemno biotsko pestrostjo

Od odlagališča v devetdesetih

Škocjanski zatok je polslano mokrišče v neposredni bližini Kopra. Nekoč je bil to morski zaliv, ki se je postopno zamočviril, potem ko sta ga zasipavali reki Badaševica in Rižana.

Pred interventnim zavarovanjem območja leta 1993 je območju tako rekoč bila zadnja ura, je v pogovoru za STA spomnil strokovni vodja rezervata Borut Mozetič. Območje je z leti namreč postalo nekakšno odlagališče raznoraznih odpadkov, smrad, ki se je vil iz njega zaradi odmiranja alg, pa je bil dodaten argument v težnjah nekaterih, da bi ga preprosto zasuli.

Pred začetkom degradacije območja, ko se je površina lagune začela krčiti, je Škocjanski zatok gostil obsežne jate vodnih ptic, pobrežnikov in drugega življa, številčnost populacij pa je nato začela upadati in v času interventnega zavarovanja je bil dosežen nek minimum, kar se tiče prisotnosti živali.

V Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS) so tedaj začeli z akcijo za zaščito in ohranitev območja. Interventni zaščiti je leta 1998 sledil sprejem zakona, s katerim so zatok trajno zavarovali, leto kasneje pa je okoljsko ministrstvo upravljanje z rezervatom zaupalo DOPPS.

Do naravnega parka za ptice

Po dokončni zakonski zaščiti so se začela nujna vzdrževalna dela. Tako so med drugim ponovno vzpostavili dotok sladke vode v laguno iz reke Rižane, v sodelovanju s koprsko občino in komunalo se je šlo v ureditev komunalne infrastrukture, tako da so odpadne komunalne vode namesto v Rižano preusmerili v čistilno napravo, začelo pa se je tudi s čiščenjem divjih odlagališč.

Že s temi začetnimi ukrepi se je stanje bistveno izboljšalo. Leta 2004 je Škocjanski zatok postal del Nature 2000, ključnega pomena pa sta leta 2007 bili renaturacija in sanacija območja, se spominja Mozetič.

Poleg renaturacije Bertoške bonifike so v sami laguni ponovno izkopali osrednji kanal, s čimer je prišlo do boljšega kroženja vode in ponovnega stika same lagune z morjem. Poleg tega so poglobili osrednji del lagune, vzpostavili sekundarne kanale ter osnovne lagunske elemente, kot npr. otočki, ki so postali gnezdišča za pomembne vrste ptic, ter robni habitati, kjer se danes razrašča halofitna vegetacija.

S tem posegi je laguna "zaživela" ter postala ustrezen življenjski prostor, ki služi kot selitvena postaja in prezimovališče različnih vrst ptic.

Pestrost vrst iz leta v leto večja

Ni pa se povečalo le število vrst (na novo so tu začeli gnezditi polojnik, navadna in mala čigra, rdečenogi martinec, mali deževnik, od letos ponovno beločeli deževnik), ampak tudi populacije že prej prisotnih vrst, denimo rakarja in čapljice. Že tretje leto pri njih gnezdi rjava čaplja, s čimer je Škocjanski zatok edino gnezdišče za to vrsto ptice v Sloveniji. "Iz leta v leto se pestrost tega območja povečuje tako po številu različnih vrst kot tudi po številu populacij," je ugotavljal strokovni vodja rezervata.

Mozetič je ob tem poudaril, da te biotske raznovrstnosti ne bi bilo brez ustreznega upravljanja in monitoringa. Tako denimo tedensko spremljajo stanje ptic in se tudi primerno odzivajo na kakršne koli spremembe.

Ogromno dela namenjajo tudi izobraževanju, pri čemer gostijo veliko šol in drugih obiskovalcev. V tem smislu je bila pomembna izgradnja parkovne infrastrukture v letu 2016, ki med drugim vključuje krožno učno pot, opazovalnice ptic in interpretacijske table.

Avocets remain rare birds along the E. Adriatic even though there's quite a lot of habitat in the form of salinas & brackish wetlands but Italian pop. on the W. coast has been rising for 20 years, so nesting at Škocjanski zatok urban NR (SW Slovenia) is most welcome (via DOPPS). pic.twitter.com/ItvaNsB3lg

— Paul Tout (@adriawildlife) May 27, 2020

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord