Skrivnosti himalajske puščavnice Nine Petek: "Vedno so me navdihovali robovi - sveta, družb, institucij, filozofije."

Do teh vprašanj so jo postopoma privedle študije hindujskih in budističnih filozofskih sistemov. Rezultat njenih zanimanj je knjiga, zanimivo napisana obsežna študija – prava redkost v slovenskem prostoru – z naslovom Na pragu prebujenja, ki je nedavno izšla pri založbi Beletrina.

V duhu decembrskega prazničnega obdarovanja na spletni strani Metropolitan.si vas Beletrina razveseljuje točno s to knjigo. Odgovorite na nagradno vprašanje na Facebook strani Metropolitan in morda se prav vam nasmehne praznična sreča.

V vaši biografiji lahko preberemo, da ste ustanoviteljica in direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti. Lahko bralcem pojasnite, za kakšen inštitut gre?

V okviru inštituta, ki smo ga ustanovili skupaj z dr. Janom Ciglenečkim z Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani in dr. Borutom Škodlarjem, vodjo enote za psihoterapijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, se torej ukvarjamo z interdisciplinarnimi raziskavami na področju duhovne, kulturne in snovne dediščine meniških in kontemplativnih tradicij. Ukvarjamo se tudi s kontemplativnimi vidiki teh tradicij, namreč s preiskavo različnih meditacijskih praks.

Trenutno raziskujemo egiptovsko in budistično meništvo oz. natančneje puščavništvo. Puščavništvo bi lahko opredelili kot najbolj avtonomno obliko meništva, ki ni vpeta v institucionalne okvire in posledično ni zamejena z njihovimi pravili, normami in avtoritetami. Osebno so me vedno zanimale tradicije, ki živijo onkraj institucij, in se jim v ničemer ne podrejajo.

Budizem, hinduizem ter drugi azijski filozofski sistemi in religije – to so vaša krovna študijska in raziskovalna zanimanja. S čim so vas raznoliki azijski filozofski sistemi nagovorili?

Prevzela me je predvsem t. i. terapevtska vloga filozofije v malodane vseh miselnih sistemih Indije pa tudi drugih azijskih dežel. Seveda razumevanje filozofije kot načina ne zgolj mišljenja, temveč tudi bivanja, ni omejeno zgolj na Azijo, ampak tiči že v samih začetkih zahodne filozofije, tj. pri starih Grkih, so pa sledila obdobja, ko je tovrstna vloga filozofije tonila v pozabo ... Modreci v Indiji so idejo, da če filozofija ne pomaga ozdraviti tegob duše, ni resnična filozofija, vzeli skrajno resno.

Pri tem je seveda ključen tudi praktični, ne zgolj teoretični vidik filozofiranja, ki je neprimerno težji od še tako sofisticiranega razumevanja in interpretacije naukov v teoriji. Na nepredvidljivem terenu prakse se namreč resnična filozofija šele začne. V okviru praktičnih vidikov predvsem indijske filozofije pa me je povsem prevzelo tudi pojmovanje telesa – filozofija v Indiji se namreč ne snuje zgolj v umu, ampak bistveno tudi v telesu.  

Knjiga vsebuje tudi vaše prevode iz nekaterih temeljnih budističnih besedil in črpa iz številnih primarnih in sekundarnih virov. Kako ste, glede na to, da ste v slovenskem prostoru ena redkih strokovnjakinj za azijske filozofske sisteme, pristopili k pisanju in študiju za namene knjige? Sodelujete tudi z mentorji oziroma strokovnjaki iz tujine?

Pred samim pisanjem in snovanjem strukture knjige sem nekaj let prebirala izvirna besedila iz budistične tradicije o sanjah. Zatem sem začela s prevajanjem in hkratnim pisanjem študije. Pot iz slepih ulic, v katere sem od časa do časa zašla pri prevajanju, mi je mnogokrat pokazal moj učitelj sanskrta in dober prijatelj dr. Luka Repanšek z Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje, pri zagonetni terminologiji iz tibetanščine pa mi je bila v veliko pomoč slovenska budistična nuna Lama Karma Wangmo. Sicer pa pri raziskovalnem delu nasploh sodelujem tudi s strokovnjaki iz tujine, predvsem z raziskovalci z Oxfordskega centra za hindujske študije univerze v Oxfordu, kjer sem preživela del doktorskega študija, pa tudi z raziskovalci iz Indije, Islandije ...

"Še posebej dragoceni za moje raziskave pa so seveda ljudje onkraj institucij, torej tisti, ki tradicije, ki jih raziskujem, tudi živijo – jogiji, jogini, menihi, nune, laična skupnost ..."

Ti so učitelji v tistem drugem, prav tako bistvenem pomenu besede. Oni so me namreč najbolj neposredno soočili s tem, da v resnici, kljub kopici prebranih besedil, pravzaprav ničesar zares ne vem.

Iz knjige je mogoče razbrati, da ste dodobra prečesali indijsko podcelino. Verjetno gre za kombinacijo vaših teoretskih zanimanj in osebnih strasti?

Za Indijo sem se, v nasprotju s številnimi drugimi, najprej navdušila po teoretični plati, natančneje prek študija raznovrstnih besedil, ki so nastala na indijski podcelini. V tem času, ko sem prebirala skladovnice besedil, vse od hindujskih filozofskih razprav, s čudovito metaforiko prenapolnjenih budističnih suter do zagonetnih tanter hindujskih boginj in šivaističnih vampirskih zgodb, se je v meni polagoma začel prebujati neuklonljiv vzgib po obisku dežele.

Indija je tako, že po prvem obisku, zame postala "dežela večne vrnitve"; in raziskovalna zanimanja so neločljivo povezana z osebno naklonjenostjo do dežele. Poleg tistega, kar v Indiji konkretno iščem, kar se tiče raziskav, se vselej razpre še velikansko polje tistega, česar si, ne v budnosti ne v sanjah, ne bi mogla zamisliti.

Za vas smo na Facebook profilu Metropolitan pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Ali po vaši oceni v Evropi in zlasti v Ameriki prihaja do zlorabe azijskih filozofij in praks?

Predvsem bi omenila problem popreproščanja, tj. radikalnega poenostavljanja sicer izjemno kompleksnih duhovnih tokov Azije s strani Zahoda, in ustvarjanje ličnih paketov "instant modrosti", ki obljublja varne, nagle in preverjene recepte za srečo, ki so danes postali silno priljubljeni prodajni artikli. Azijske duhovne tradicije pa, nasprotno, zahtevajo ogromno mero truda, radikalno psihofizično preobrazbo, medtem ko njihovo poenostavljanje na Zahodu ljudi mnogokrat pahne v še večjo stisko, saj po hitrih poteh do tega, kar obljubjajo, ni mogoče dospeti.
Pri tem pa je zanimiv tudi pojav, poznan kot "pica učinek", ki označuje proces uvoza določenega artikla iz neke dežele v tujino, kjer je bil deležen številnih predelav in prilagoditev tujemu okusu in potrebam, in bil potem kot tak poslan nazaj v deželo svojega izvora.

"Podobno kot s številnimi 'duhovnimi artikli' iz Azije se je namreč zgodilo s pico v Italiji."

Sprva vsakdanjim kruhom revnih neapeljskih delavcev – ko je to blago prišlo pod kontrolno oko dominantnega predela Zahoda, ga je ta označil za kakovostnega, ga predelal in prilagodil svojim potrebam ter ga kot takega poslal v deželo svojega izvora.

Ta del procesa "pica učinka" sem v Indiji mnogokrat doživela tudi sama. Spomnim se dogodka na letališču v New Delhiju, kjer me je gospod pri okencu za prihode, domačin, pozval, naj mu povem za najboljši tečaj joge v Delhiju, češ da jaz sem tista, ki gotovo vem zanj. Jaz? Zakaj? Ker sem ("Zahod") merilo vseh stvari.

Morda že premišljujete o naslednji študiji, naslednjem knjižnem podvigu?

S kolegom Ciglenečkim začenjava s snovanjem študije o tradiciji budističnega puščavništva v Ladakhu, ki bo nastajala nekaj let, saj so pred nami še obsežnejše raziskave. Sicer pa pripravljam prevod enega od temeljnih zgodnjih hindujskih filozofskih besedil in študijo o tantrični metafiziki v navezavi na tradicijo hindujskih boginj (šakta), seveda pa tudi s sanjami nikakor še nismo rekli zadnje. Nekaj me vztrajno vabi na parket sanj v hinduizmu in tako se nadejam avanture po še nepoznanih sanjskih krajinah, za katero ne vem, kam me bo pripeljala ... Brez dvoma bo osupljiva.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord